Piše: Matej Krajnc
WOODSTOCK: Back to the Garden – 50th Anniversary Collection (Rhino 2019) ****
Hipijevstvo je bilo nekolikanj izpeto že leta 1969, tudi v mir se ni več zares verjelo niti pod gasom, muzika pa ostaja pomembna, sploh ker zdaj počasi dobivamo širšo sliko, ki se ne izgublja več nujno v blatu.
Sheryl Crow: Threads (Big Machine 2019) ***
Sheryl in druščina; veliko njih takih, ki kaj pomenijo, pa z njo vezejo nit recimo americane, čeprav je Sheryl, ko snema, lahko bolj popiš, kot so to vsa ta leta pripisovali Susanni Hoffs.
Lana Del Rey: Norman Fucking Rockwell (Polydor 2019) **
Naslov smo zapisali brez cenzure in tudi brez nalepke z opozorilom o psovkah, ki menda po zakonu še vedno mora biti, saj mladim psovke škodijo, obraniti jih je treba pred nevzgojenim svetom, kajne. Lana, ki je od prejšnje plošče hepi hepi joy joy, pravi, da upa, da ima upanja na pretek … lepo od nje, menda tudi pogumno, a Norman je tiho …
Rodney Crowell: Texas (RC1 2019) ****
Rodney se je priobčil kar sam, na plošči o rodni grudi, ki je zgodovini (popularne) glasbe dala nekaj najpomembnejših imen, pa se mu pridruži prenekatero teh imen, od Willieja Nelsona do Stevea Earla in tako naprej. Prišli so celo iz Anglije (Ringo). Rodney ni z leti prav nič opešal in njegov Texas na srečo ni elektorski.
The Highwomen: The Highwomen (Atlantic 2019) **
Malce preveč se trudijo tele gospe, sicer vsaka zase ime na countryjevski sceni, da bi podprle svojo poanto. Popedenanost še ni upor (niti statement), bi pa manj klišejske pesmi lahko bile izhodišče zanj.
Tanya Tucker: While I’m Livin’ (Concord 2019) ****
Tanyi sledi sam vrag, poje, in ji verjamemo. Kot smo ji verjeli v sedemdesetih in prvi polovici osemdesetih, ne glede na to, ali je pela country ali rock. Kaj je bilo vmes? Ni pomembno.
Lionel Richie: Hello From Las Vegas (EMI 2019) *
Hello, Lionel. In goodbye.
Belinda Carlisle: Gold (Crimson 2019) **
Retrospektiva na treh ploščah. Še vedno trdi, da so nebesa na zemlji in da konji bežijo, a podcenjevali bi jo, če bi mislili, da je to vse.
Kylie Minogue: Step Back in Time: The Definitive Collection (BMG 2019) **
Naša najljubša soseda z Jasonom in brez njega; ostaja simpatična in seveda nima povedati česa prelomnega, ne takrat, ne zdaj. Tako naj tudi ostane.
Ed Sheeran: Collaborations Project No. 3 (Atlantic 2019) *
Če pri Edu iščeš globino, se neusmiljeno utopiš … ne da bi te na dnu čakalo vsaj nekaj zadoščenja.
Paul McCartney: Amoeba Gig (MPL/Capitol 2019) ***
Brezplačni hollywoodski koncert iz 2007, ko je bil sir Paul ravno na drugem robu svojega avtorskega revivala. Album Memory Almost Full je bil dober, koncert predvidljiv, a sir je igral nove pesmi, čeprav bi Dance Tonight zlahka (in z veseljem) pogrešali tako na plošči kot v živo.
Christone “Kingfish” Ingram: Kingfish (Alligator 2019) **
Še en mladi B. B. King, ki kot Bonamassa igra dobro, a prazno. B. B. King je povedal svoje, tudi Albert King, Freddie King takisto, Buddy Guy še govori, Ne Joe ne Kingfish pa njihovim kitarskim pripovedim ne dodata ničesar bistvenega. Je pa luštno za med plovbo. Ali med večerjo. Če bojo pri Gibsonu zato prodali kako kitaro več, tudi prav.
Jerry Garcia Band: GarciaLive Volume 11: November 11th, 1993 (ATO Records 2019) ****
Tokrat Jerry z Rhode Islanda in Simple Twist of Fate že dolgo ni zvenela tako dobro …
Rory Gallagher: Blues (Universal 2019) ****
Redko in neobjavljeno in “strictly blues”, so zapisali. Rory pa igra in se ne zmeni za te epitetone.