Piše: Matej Krajnc

Bear Family 2009

Vir slikovnega gradiva: spletna stran založbe Bear Family/avtorjev arhiv

Če ste se v zadnjem času, opogumljeni z medijsko izdatno pokritimi bluesovskimi popotovanji Joeja Bonamasse, odločili, da si glasbeno zbirko dopolnite z opusom enega treh razvpitih Kingov, ki jim je Joe nedavno posvetil kar célo turnejo, boste presenečeni: zbirka, ki je izšla pred desetimi leti pri nemški založbi Bear Family, in pokriva prvo, najvplivnejše obdobje vplivnega kitarista, je 1) razprodana, 2) docela umaknjena iz kataloga, 3) dosegljiva zgolj po cenah, ob katerih vse, ki nismo rojeni vplivnim menedžerjem, rokerskim/filmskim zvezdnikom ali politikom, kar zagomazi po telesu (tale, ki tole piše, je zadevo na srečo zgrabil že ob izidu). Zakon trga je, kakršen je, in ko prodajalci zavohajo, da je določena izdaja postala izjemno  redka in uradno nedosegljiva, seveda z veseljem navijejo cene. Tako boste morali te dni, če želite pričujočo zbirko najrazvpitejšega, kar je F. King ustvaril in kar ga je naredilo za vzornika številnim kitaristom, med drugim Claptonu, S. R. Vaughanu in že zgoraj omenjenemu Bonamassi, ki zdaj glasno in komercialno uspešno (čeprav čisto preveč polikano) prenaša baklo teh korenin, iz svoje kraljeve zakladnice potegniti tisočaka ali tudi tisočaka in pol. Četudi se splača, je to za marsikoga, ki dandanes še sploh mara za to področje, celoten četrtletni prihodek. Za koga drugega pa, seveda, spet drobiž. Ker smo različni.

Freddie King je s svojim goldtopom okrog leta 1956 začel delati revolucijo na bluesovski sceni, zlasti pa v začetku šestdesetih, ko je s svojimi inštrumentali in pesmimi pritegnil celo generacijo kitaristov in bluesovskih navdušencev. Clapton je med drugim posnel denimo Have You Ever Loved A Woman, njegovo izvedbo najdete na marsikateri plošči njegovih uspešnic, domala vsi, ki količkaj poznajo in obrajtajo blues, so se urili v igranju inštrumentala Hide Away, spisek pesmi, ki jih najdete v pričujoči zbirki, pa je dolg in se konča v prvi polovici sedemdesetih, kjer nato nadaljuje druga podobna zbirka Texas Flyer, ki je še na voljo pri taisti založbi. Na pričujočih ploščah pa poleg vseh inštrumentalnih in drugih uspešnic najdete zgodnje, manj opažene pesmi, med drugim pa tudi še neobjavljen session iz Dallasa (1968), kar bo zagotovo zadetek za mnoge pristaše, zbiralce in kompletiste.

Freddie King (1934-1976) je izšel s teksaške bluesovske scene petdesetih z močnimi vplivi čikaškega bluesa, kjer je živel od leta 1949, kar pomeni, da je bil priča čikaškemu bluesovskemu boomu v petdesetih letih 20. stoletja; še več, v njem je bil aktivno soudeležen, igral je z mnogimi velikimi imeni te scene, med drugim z Williejem Dixonom, Eddiejem in Hound Dogom Taylorjem in Little Walterjem. Kot solist je začel pri manjših založbah (El-Bee, Cobra) in na koncu obdobja, ki ga pokriva pričujoča zbirka, snemal med drugim za založbi Atlantic in Shelter, založbo Leona Russella. Očitke, da poje kot B. B. King, je preslišal in izostril svoj inštrumentalni čut.

Letos mineva deset let, odkar je pričujoča zbirka ugledala luč sveta kot “limited edition” in takoj navdušila sceno. Pri založbi pravijo, da je bila to ena njihovih najbolje prodajanih zbirk, zato je zanimivo, da so jo umaknili iz kataloga, namesto da bi jo ponatisnili. A tako so naredili tudi z nekaterimi drugimi zbirkami, denimo z opusom magnum Leftyja Frizzella, ki dolga leta uradno ni bila na voljo, nakar so jo ponatisnili z drugim naslovom, novo likovno opremo ter dodano zvočno biografijo. Tudi cena je seveda poskočila. Ker je v primeru Freddieja Kinga na voljo še drugi del njegovega opusa, že omenjena zbirka Texas Flyer, bodo kompletisti, ki si pričujočega prvega dela na sedmih zgoščenkah niso omislili pravočasno, morali precej globlje seči v žep. S tem se bo povečala tudi legendarnost in razvpitost zbirke, čez nekaj časa pa bo posledično morda spet na voljo v ponatisu, z nekolikanj višjo ceno in dodatki, čeravno so ob izidu leta 2009 zatrjevali, da je na sedmih ploščah čisto vse, kar je F. King ustvaril v tem obdobju. Kdo ve, arhivi so izmuzljiva reč.

Pričujoča zbirka je prav gotovo eno najpomembnejših obeležij sodobnega bluesa in ob desetletnici njenega “rojstva” je prav, da se ime Freddieja Kinga spet sliši tudi pri nas. Pri Bear Family so se v zadnjem desetletju lotili še marsičesa bluesovskega, med drugimi so obelodanili obsežni zbirki Slima Harpa in Arthurja Crudupa, moža, ki je Elvisa Presleyja navdihnil za nekatere njegove najboljše bluesovske izvedbe. V tem imenu zaključimo ta zapis in si privoščimo ton ali dva enega od kraljev, ki je med drugim, tako pravi zgodovina, stal na čelu ene prvih rasno mešanih bluesovskih zasedb.