Srečko Kosovel: Vsem naj bom neznan I, II – neobjavljeni del zapuščine

Piše: Matej Krajnc

Goga 2019, zbral in uredil Miklavž Komelj

4ccad75c20ee1fdca3f3b3db60638372.jpg

Foto: vir www.goga.si

Na zapuščini Srečka Kosovela se lomijo najrazličnejša kopja, že odkar se je razvedelo, da Ocvirk v predalu hrani Integrale. Izšli so (seveda) v postšalamunovskem iskanju alternative tradicionalnim in eksistencialnim pisanjem, ki so tradicionalno že puščala za seboj. Šalamun je pridodal absurdno, ludistično in kar je še teh učenih terminov za preprosto stvar: odkrivati in razkrivati jezik kar se da intenzivno, brez omejitev in ovir “zakonov”, ki naj bi veljali za pisanje. Kosovel je umrl leta 1926, “za seboj” pustil zbirko za splošno znanje in priznanje precej “klasičnih” pesmi, a razkleševanje ustaljenih zakonov pesniške govorice ni zraslo na zelniku druge ali katerekoli že povojne generacije; onkraj naših meja se je začelo že mnogo prej, a zdaj ne smemo zaiti predaleč: Appolinaire je bil denimo čisto v redu fant, a naj tokrat ostane, kjer je.

Well, bi lahko rekli; po Integralih so vsi naenkrat odkrili, kakšen genij je bil Srečko in, kot se to rado zgodi (praviloma zgodi), so si ga začeli prisvajati. Najprej akademiki (ne vselej, a tudi zato), da bi pokazali Ocvirku, kakšen bednik je bil, da je skrival te stvari, češ, še preveč kontroverzne za “čisti” Kosovelov imidž, nato pa spet akademiki, da bi pokazali, koliko vejo o njegovi poeziji in o literaturi nasploh. Nato so prišli taki, ki o teh zadevah dejansko marsikaj vejo, pa niso del akademije, nato taki, ki so ugotovili, da gre Kosovel, avantgarden ali ne, v korak z njihovim ritmičnim glasbenim čutom in potem so se začeli preseki, izmenjave, oblikovale so se akademske in neakademske skupine za brambo Sreča in njegove pravice, skratka, lahko smo deskriptivni kot le kaj, a dejstvo je, da je Kosovel postal največja pesniška (in posledično tudi glasbena) osebnost po Prešernu, kar je glede osebnosti seveda čisto legitimno, glede opusa pa vemo, kako je: i geniji podložni su krizama, če parafraziramo besede, ki jih je Nenad Brixy položil v usta enega junakov tandema Magnus/Bunker. S čimer pesniški moči Srečka Kosovela seveda ne odvzemamo ničesar; če že, bi njegovi ekspresionistični sili lahko med pesniki 20. stoletja pariral zgolj še Kajuh.

Ker znane zbrane pesmi že imamo, je napočil čas, da si objavo prisluži še vse tisto, kar ni prišlo na dan ali pa zgolj v drobcih, tako ali drugače razkropljeno. Pri založbi Goga, ki si je v teh časih upala objaviti ep, je tako izšel dvojni volumen Kosovelovih neobjavljenih del: prva knjiga prinaša poezijo, prozo, dramatiko in druge zapise, druga esejistične fragmente, aforizme, študijsko gradivo in druge zapise. Če mislite, da je pred vami tipična antologija, skozi katero se boste pretolkli z malce šviganja po papirju in, na koncu, s prizanesljivim branjem eseja, naj vas takoj razočaram: tale izdaja ni namenjena tistim ljubiteljem literature, ki ob omembi “pesniška zbirka” takoj prižgejo dišečo svečo in grejo v Konzorcij po miniaturko. Gre za kritično izdajo, študijsko gradivo, ali, če poenostavim: strokovno delo, ki ureja tudi ta del Kosovelove zapuščine. To počne z neverjetno skrbjo, točneje: s skrbjo Miklavža Komelja, pesnika in publicista, ki poezije ne vidi zgolj kot mrtvo študijsko snov, ampak tudi v praksi vešče obvladuje njeno klasično in manj klasično plat s skritim navdušenjem zlasti za neodkrita poglavja njene zgodovine, tudi taka, ki jih je dozdajšnja literarna zgodovina potiskala ob stran.

Kako uradna literarna zgodovina (akademija) sprejema “vpade” na svoja ozemlja, se je na marsikdaj zabaven način pokazalo že ob prvih “soočanjih”, ko je pričujoči dvojec izšel. Urednik je pustil duhovom, da se izplešejo, ker kaj pa naj, literatura je navsezadnje literatura, interpretacija je interpretacija, kar bi lahko bilo imenitno, če bi v imenu “ved” in “principov” ne prihajalo do trenj med tem, kaj interpretacija (ali, v takih primerih pravilneje, strokovna debata) dejansko pomeni. Ker (tudi) znanost (tudi) danes rada pozablja, kaj pomeni argumentacija, v kateri se različni aspekti povežejo s skupnim imenovalcem, pustimo tega Korvina spati. Bistveno je menda, da sta (kljub moji zgornji opazki) knjigi obelodanjeni in na voljo vsakemu, ki bi si želel podrobneje ogledati, kakšen je “neznani” Kosovel. Komelj je zato poskrbel za nedvoumne opombe, pripise, podpise, tudi popravke, alineje, torej za vse, kar sodi k takim rečem, hkrati pa se je potrudil argumentirano razložiti, čemu misli, da je vse to potrebno in kaj je sploh smisel izdaje takih reči. Ker se sprehajam tudi po glasbenem svetu, imam pripravljeno vzporednico, namreč izdajo enajstih koncertov Elvisa Presleya iz leta 1969, od katerih so štirje neobjavljeni. Kvota je manjša kot pri Srečku, a kdo bi dejal: koga zanima vsaka nota, ki jo je izdavil veliki poustvarjalec in kdo zapravlja čas s podrobnim pisanjem o tem!? Vidite, v tem pa je razlika med Tem, ki o tem piše, in Onim, ki ne … Seveda 90 % ljudi ne zanima, potrebno pa je. In če si dovolj prepričljiv, sčasoma ne zanima zgolj še 85 % ljudi. In tako naprej.

Ergo: za sprehod skoz pesniško zapuščino Srečka Kosovela, še vedno priporočam kak best of, dovolj jih je, za resne študije pa je pričujoča izdaja skupaj z zbranimi pesmimi nujna in tudi zgodovinsko pomembna reč, navsezadnje Kosovel je pomemben del naše pesniške zgodovine. Komplet knjig ni poceni, a to je v luči stvarstva banalna podrobnost. Hvala Miklavžu, ker me je še pred branjem lastnoročno opozoril na določene minimalne podrobnosti in spremembe, in seveda nisem ne sarkastičen ne ciničen ne piker: za tole si je treba vzeti čas, kar seveda sodi tudi v predal “spoštovanja do …”. Ne samo do pesnika, tudi do urednika, ki je v raznih institucijah precedil ogromno peska iz ure. Naslov je dovolj udaren, da pritegne, in kar predstavljam si Kosovela, kako sedi za pisalno mizo in mrmra: jebemti, Miklavž … Jebemti, Goga … A vam nisem rekel … O ti moja knjiga, nenapisana …!

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.