Tomaž Pengov: studijski albumi

Piše: Matej Krajnc

Odpotovanja (ŠKUC 1973)

Tomazpengov_album_odpotovanja.jpg

Proslula prva plošča in prvi spomenik slovenskemu kantavtorstvu. K posebnosti zvoka nedvomno prispeva način, na katerega je bila plošča posneta, in to je zdaj del slovenske kulturne legende. S pavzpapirjem vred. Vrhunci plošče so hkrati prvi slovenski kantavtorski kanon, čeprav še čisti, brez prask, brez tisočletne izkušnje v glasu, zvečine na začetku, proti koncu manj (Cesta, V nasmehu nekega dneva, Danaja, Potovanje nespečihSarkofagi). A kdo ve, če bi protagonist bil zadovoljen z besedo “kanon”. Pesmi so mu bile dovolj.

Pripovedi (ZKP 1988)

R-1167940-1445259383-4222.jpeg.jpg

Druga bolj kot prva. Petnajst let priprav in prvo dolgometražno spogledovanje z ljudsko pesmijo (Pegam in Lambergar, Rodovnik vina), tudi inštrumental, kjer ugotavljamo, kako brezhibno sovpadata kitara in klavir (Vanitas). Pigl je nosilec trubadurske baklje, sodobnega srednjeveškega zvoka, tu ni dvoma, sliši se, kje sta tu Donovan in zgodnji Cohen, a celota je brezhibno avtorska. In brezhibna (Prišla je, Tihe so njive). In tudi sam ni več, pesmi mu učinkovito barva peščica sodelavcev.

Rimska cesta (Sraka 1992)

SRAKA54.jpg

Tretja ob bok drugi. Vmes je minilo malo manj časa in nič hudega za to. V nasmehu nekega dneva zveni bolj utrujeno kot na prvi plošči, a hkrati bolj zrelo, Pigl je manj lep, a učinkovitejši. S podobno peščico soigralcev kot na prejšnji plošči. Ne umanjkata Ježek in Prešeren (Vandrovček, Črna pega (tudi ta je z leti pridobila), Kam?), a vrhunci so še vedno v liričnih avtorskih prijemih (Na daljnem kolodvoru, Ladje konkvistadorjev, Ostani lepa) in prvič skorajda programsko tudi v angažiranosti. Težko boste našli boljšo slovensko poezijo o vojni na Balkanu od Generalov in cesar je spet in dokončno nag v Starih klovnih.

Biti tu (Sraka 1996)

R-3100510-1315754231.jpeg.jpg

Že nekolikanj utrujeni Pigl, a vendar dovolj avtorsko navdihnjen za nekaj novih avtorskih poezij (Obisk, Drevo, Pomisli), obligatornega Ježka (Glažek vinčka), ljudsko temo (Dekle moje) in avtorsko ljudsko temo (Škrat Tom). Cesta s prvenca dobi v novi obleki nekaj dodatnega žmohta, utrujeni glas ji pridoda patino, ki je na prvencu ni. Zdaj zares verjamemo, da “tihe roke neštetih ur pijejo svet neznan”, čeravno ta patina ni prisotna skoz celo ploščo, včasih je enostavno brez volje. In seveda, tu je še zadnji angažirani Pengov; kot bi skozi razočaranje nad skreganim Balkanom pisal za dandanašnjo utrujeno Evropo (Begunci).

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.