Piše: Marija Švajncer

Slovenska pesnica in pisateljica Kaja Aleš Luznar je pri Kulturnem centru v Mariboru v Knjižni zbirki Frontier, Poezija objavila pesniško zbirko Popek, ki raste v tvojem srcu (2019). Pesniški prvenec je grafično zasnoval Peter Dobaj, fotografijo na naslovnici je posnela Claire Brear, oblikovanje in prelom pa je pripravil Jurij Moličnik. Kaja Aleš Luznar se je slovenski javnosti doslej predstavila z dvojezično slikanico Po čem diši lešnik?, What does a hazelnut smell like? (2015), literarnim delom, ki je poleg humanega sporočila primerno tudi za otroke z disleksijo.

V pesniški zbirki Popek, ki raste v tvojem srcu avtorica namenja poglavitno pozornost ljubezni, in to tako izgubljeni kot ponovno najdeni, predajanju čutnosti in bližini. Ni čisto jasno, ali se verzi nanašajo na istega moškega ali pa govorijo o dveh, temveč je pomembno, da je njeno izpovedovanje iskreno, strastno in nežno, pogosto pa tudi hudomušno in šaljivo. Karkoli se dogaja, vzponi ali padci, vedno ostaja dovolj razlogov za veselje do življenja.

Nekatere pesmi so svojevrsten nagovor, dobronamerna spodbuda in nevsiljivo svetovanje. Vplivati skuša na druge ljudi ter hkrati ohranjati in prepričevati samo sebe. Kaja Aleš Luznar poudarja pozitiven odnos do življenja (Ni tako črne misli / na svetu, / da ne bi bila z lepo / skupaj v paketu.), pristen stik z naravo, moč vztrajanja, pomen prijateljstva in tesno vez s svojci, zlasti s svojimi tremi hčerkami in materjo. Deklice doživlja kot smisel življenja. Avtorica pesnikuje o pisanosti človekovega bivanja, številnih možnostih, ki jih le-to ponuja, drobnih pripetljajih in doživetjih ter očaranostjo nad naravo. Ljubi jesen in suho listje, ne mara pa dežja. Poleti išče kotičke, kjer bi lahko odvrgla oblačila, ki jo utesnjujejo in ji jemljejo svobodo. Življenje občuti kot spevno rimo in se predaja uživanju, s pesmijo ji je čudovito lepo, v domišljiji si nadene krila, poleti nekam daleč in osvoji ves svet. Sproščeno se igra z otroki, poveseliti se zna s prijateljsko družbo. V življenju se ji ponuja toliko vsega; o tem govori pesem

Odsev

Enkrat sem hlipanje in žalost,

kepa v grlu, ki ne pusti spati.

Potem sem srh in stres,

zledenela kri v tvojih žilah.

Drugič sem krik, zadušen v blazini … strast.

Beg pred resnico!

Potem sem upanje in volja,

ki toplo objame tvoje telo.

In sem smeh in veselje,

iskra v otroških očeh.

Sem pretres, včasih šibek, včasih močan.

Nazadnje sem harmonija in pesem

– in popek, ki raste v tvojem srcu.

Vsega tega te je strah,

vse to te privlači.

V sporočilo o vrednosti lastne eksistence se prikrade tudi angažiranost: pesnici ni vseeno, kam drvi ta svet, zahoče se ji, da bi nekako prispevala k spreminjanju tistega, kar je v aktualnem dogajanja slabo in ogrožajoče, na bolje. Želi se razdajati in služiti človeštvu – tudi v tem najde razlog za obstoj in življenjski smisel. Ni ji vseeno, da okrog sebe vidi toliko gorja in trpljenja. Do trpečih je sočutna ter angažiranost uveljavlja tako na individualni ravni kot v kolektivnosti.

Kaja Aleš Luznar piše v preprostem in nazornem jeziku ter z blago ironijo. Ohranja tradicionalno formo, nekatere pesmi pa so napisane tudi v svobodnem verzu. Rime so posrečene in zveneče, humor napravi zbirko bralno in privlačno. Včasih v verzih uporablja moški spol, drugič pooseblja pojme, tako da ta personifikacija nekoliko spominja na stihe v pesniški zbirki Skrivnosti Nika Grafenauerja. Parafrazira Franceta Prešerna in išče svoj prostor pod soncem. Tu in tam je opaziti tudi besedne igre, na primer: postanem ti mila in jera. Refleksija je premišljena in odeta v tančico humanosti, sočasno pa avtorica pesniško oživlja prispodobo srca, v katerem raste popek, in pravi, da pesem pride prav iz njega. Bralke in bralci, ki so radoživi in ohranjajo otroka v sebi, bodo našli zadovoljstvu pri branju njenih iskrenih in izpovednih pesmi.

Marija Švajncer