BRUCE SPRINGSTEEN – 70 LET in BORN IN THE USA

Piše: Matej Krajnc

bruce-springsteen-born-in-the-usa

Zakorakavši v osmo desetletje (rojen je prav na današnji dan, 23. 9. 1949) Bruce Springsteen letos praznuje tudi 35 let izida plošče Born in the USA, albuma, ki ga je postavil v samo središče komercialne glasbene scene osemdesetih in ki, hočete ali nočete, še danes ostaja ena njegovih najboljših plošč, hkrati pa tudi cajtgajstovski “statement” o temnih plateh (politike) Združenih držav. Medtem ko je z albumom Nebraska te temne plati prikazal minimalistično in subtilno, je na albumu Born in the USA zagrmel z vso močjo – z novim imidžem, po katerem je še danes najbolj znan, s proslulo naslovnico, ki že sama po sebi marsikaj pove, nato pa z gromoglasno produkcijo in pesmimi, ki so gromoglasne samo navzven, navznoter pa odslikujejo temno pokrajino ameriškega gospodarstva v Reaganovih osemdesetih in odmeve številnih vojn, ki so v imenu moči in boga grmele po svetu, zlasti vietnamske, ki v osemdesetih še ni bila pozabljena. Čeprav je Springsteen že v sedemdesetih opozarjal na diskrepance med “ameriškim snom” in realnostjo, je ta tematika s ploščo Born in the USA dokončno kulminirala in v naslednjih letih dala pot nekaterim bolj osebnim platem njegove izpovedi, čeravno se je vedno znova vračal na kritične točke (The Ghost of Tom Joad, The Rising, Devils and Dust, Wrecking Ball), le da z izjemo albuma The Ghost of Tom Joad (1995) nikoli več s tako prepričljivo umetniško močjo.

Glavna značilnost (in bržčas tudi odlika) Springsteenove “ameriške” (in tudi siceršnje) poetike je empatija; medtem ko so se nekateri drugi temnejših poglavij ameriške zgodovine lotevali s cinizmom, sarkazmom, raznimi vrstami satire, intertekstualnostjo ali dejansko neposrednostjo (Dylan, Prine, Fogerty, Ochs, Young), je Springsteen vedno kazal posebno vrsto razumevanja za človeške usode, ali, kakor je sam povedal: ne pišem o avtomobilih, ampak o ljudeh, ki so v njih. Zato ni čudno, da mu politika republikancev ni nikoli mogla biti blizu, pa tudi pri demokratih se dolgo ni opredelil za kakršnokoli politično osebnost, prvič zares javno šele v obdobju predsednikovanja Georgea Busha mlajšega, ko je leta 2004 z nekaterimi drugimi naprednimi glasbeniki (Fogerty, R. E. M., Bonnie Raitt, Crosby, Stills, Nash & Young, John Mellencamp, Dixie Chicks, Pearl Jam …) šel na pot v okviru koncertnega projekta Vote for Change; ta je imel namen vzpodbuditi k odhodu na volišča tiste, ki ponavadi niso volili.

Tudi v središču plošče Born in the USA so ljudje – vietnamski veterani v naslovni pesmi, sleherniki, ki so ob službo in se iz obupa lotevajo kaznivih dejanj, sam protagonist, ki denimo opazuje propad rojstnega kraja, pa tudi nekateri sleherniki, katerih usode imajo docela intimni značaj. Pester in širok spekter; Springsteen in njegov E Street Band so te pesmi podprli z bržčas najbolj znamenito turnejo (1984-85), ki ji je leta 1986 sledila petorna koncertna retrospektiva. Springsteen je v vsakem mestu, kjer so nastopali, zunaj dosega medijev finančno podpiral ljudske kuhinje in druge neposredne oblike pomoči takim, ki so ostali brez vsega, hkrati pa je v naodrskih monologih povedal marsikaj o svojem videnju tedajšnje Amerike. Ko si je Reagan želel v politične namene prisvojiti pesem Born in the USA, je ostro reagiral. Pesem namreč ni bila nobena hvalnica Združenim državam, pač pa ravno nasprotno: grenka izpoved vietnamskega veterana, ki ga država po vrnitvi s fronte pusti na cedilu. To sporočilo je vedoč, da ga bodo bržčas narobe razumeli, zapakiral v ognjevit rokenrol, a tveganje je bil pripravljen prenesti – petnajst let pozneje je končno obelodanil še izvirno, bluesovsko, zvočno precej temnejšo različico pesmi, namenjeno že za album Nebraska.

Pesmi s plošče (za mojo generacijo zagotovo najpomembnejšega in najljubšega Springsteenovega albuma) dobro poznate – sedem uspešnic je album po uspešnosti postavilo ob bok Jacksonovemu Thrillerju in v ZDA naj bi bilo prodanih okrog osemnajst milijonov izvodov, drugod po svetu pa še precej več. Plošča s pesmimi, kot so naslovna, I’m On Fire, No Surrender, Downbound Train, Dancing in the Dark, Glory Days in My Hometown, je pomenila tudi, vsaj za nekaj časa, konec sodelovanja s Stevenom van Zandtom, dolgoletnim članom benda, ki se je iz takih ali drugačnih (zlasti angažiranih) razlogov podal na samostojno glasbeno pot. Sodeloval je kot soproducent plošče, kitarist, mandolinist in spremljevalni vokalist, v videospotu za Glory Days in kot občasni gost na turneji, v bend pa se je zares vrnil šele v devetdesetih. Ena najbolj pretresljivih intimnih pesmi na plošči je posledično Bobby Jean, nekakšen zbogom in srečno pot za van Zandta, ki poleg No Surrender povzema “bratstvo” med Springsteenom in njegovo zasedbo, bratstvo, ki ni bilo vedno idealno, je pa zdržalo vsa ta desetletja vzponov in prekinitev in velja za eno najuspešnejših in najdlje trajajočih bendovskih zgodb v zgodovini sodobne (popularne) glasbe. Obenem je za turnejo Born in the USA bend dobil tudi dva nova člana  multiinstrumentalista Nilsa Lofgrena in spremljevalno pevko/kitaristko Patti Scialfa, bodočo Springsteenovo soprogo.

Vse najboljše za prvih sedemdeset torej, Bruce, očitno v pričakovanju novih izletov z E Street Bandom. Naj jim zdravje služi!

Advertisements

One comment

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.