Piše: Matej Krajnc
Stripburger/Celinka 2019
Moram priznati – razveselim se vsakega Ramoveševega novega projekta; tako je že od prve plošče, ki jo je izdal pri tedaj še Subkulturnem azilu Maribor, nakar je v svet poslal še dva glasbena albuma, enega s stripom, in zdaj je tu nova izdaja, takisto stripovska in glasbena. Tudi te sem se z veseljem lotil.
Moram priznati – razveselim se vsake omembe Ivana Roba. Že konec osnovne šole sem požiral njegovega Desetega brata, v gimnaziji pa z vzpodbudo mentorja Toneta Šepetavca začel poglobljeno raziskovati njegova dela in tudi sam ustvarjati satirične pesnitve in daljše pesmi, ki so bodisi izšle bodisi ne. Žal je Rob prav zaradi svoje pretanjene osti ostal na robu našega pesniškega prostora, iz ust “resnih”, tragičnih pesniških samoveličin in kritiških ozkogledov omenjan zvečine zgolj kot kuriozum … ki se je nekaj zajebaval iz Prešerna, Jurčiča in tako naprej. Minorni ustvarjalec torej, so rekli, ki ga nikakor ne moremo postaviti ob bok “velikim”, kot so Kosovel, Vodušek, Strniša, Zajc, Prešeren in Jurčič. Hecko, ki je zbijal šale, saj satirična dela itak ne veljajo kaj dosti, pomembna je vzvišena tragika; zato je bil denimo tudi Menart kaj hitro oklican za “kavarniškega” pesnika. Bodice so za rajo, ki ne razume prave poezije. Jebat ga! A Rob seveda ni bil nikakršen burkač, nasprotno, le da se o njegovi liriki ni nikoli kaj dosti govorilo, Deseti brat jo je zasenčil in tako je ostalo. Zato je pričujoča stripovsko-glasbena izdaja pomembna tudi po tej plati: kot opozorilo na skrite (in ne tako zelo skrite) kotičke Robovega pesnjenja, o katerih bo treba še glasneje spregovoriti. Ramoveš je to storil: najprej s peresom, ki je Robovo zgodbo duhovito in lucidno preneslo v strip, nato s ploščo, ki prinaša deset uglasbenih Robovih poezij s tistega intimnejšega konca – v rockovski (a vendar – res zgolj rockovski?) obliki in s pretanjenim razumevanjem Robove poetike, ki se kaže v subtilnih uglasbitvah.
Zdaj, ko smo vse to povedali, pojdimo spet poslušat. In pojdimo spet brat; tudi Desetega brata seveda. A ne ustavimo se zgolj tam: Ramoveševa nova izdaja vabi k nečemu globljemu, k sprejemanju Roba na drug, morda do zdaj manj znan, a zato tembolj plemenit način. Strip premore obilo humorja, plošča obilo intime, mi pa, vsaj upam, premoremo čas in prostor, kjer se bo oboje ustavilo in pretuhtavalo.
