Piše: Andrej Lutman
Krogozor pretočnosti
Neža Zajc Igla v mrku
Inštitut Nove revije, Ljubljana, 2019
Za pesnjenje Neže Zajc je značilen izviren in samosvoj splet misli, govorice in pisave. Ta trojka se združi v mrežo podob, ki skorajda nimajo prispodob, pač pa v svojem odnosu stojijo kot radožive osnove pesmi. Tisti nekaj torej ni kot nekaj drugega, ampak je tisti nekaj prav to in zgolj za tu. Zato tudi ne čudi, da je besedilna skladnja odprtega tipa, kar pomeni, da niso pomembna stavčna ločila, katerih vlogo nemalokrat povzame posamezna vrstica v pesmi, drugje cel niz pridevniških povezav, kar naredi, da so pesmi nošene na notranjem napevu, ki pa izvira iz zlogov.
Pesem z naslovom Lahkost se začne z vrsticama: „Verjamem ljubezni le preroka, / da v pesmi sta natanko dva izhoda.“ V to trditev je zakovan opis beline, ki obdaja vsako vrstico.
Ob prebiranju se venomer zastavlja vprašanje, da komu so te pesmi sploh namenjene. Odgovor je: moškemu v ženski. Neži Zajc namreč uspeva oplemenititi žensko pisavo z moško pisavo do te mere, da presega molitvene obrazce, namenjene slavitvi morda Boga, morda Ljubimca, Preroka. Pesmi vzpostavljajo pristno vez z vsemi oblikami moškega osebka. Veže pa ju kri, ki je prav posebej izstopajoči samostalnik. Če kdo kaj ve o krvi, je to le in zgolj ženska. In to vednost pesnica uporablja za vsevdiljno širitev svojega izraznega obzorja. Krvotok tako postane krogozor, ki je vrtinec ali viba navzven. V daljši pesmi z naslovom Motrenja pesnica povzema: „Od človeškega krika / nikdar več ni misliti, / razen v zavedanju krvi…“ Ali pa v pesmi z naslovom Luknja: „Vstaneš, ker si sam in poln / nesreče bolečih nesorazmerij, / da si gibanje in dolg / mirovanju krvavih štetij.“
V pesmih se na kar premnogih mestih pojavljajo osebe iz Svetega pisma, kar jim daje pečat davnine, a istočasno so ti liki le izrazi ne-ženskega, vkovanega v mačoidno religijo, pa delujejo kot tujki, s katerimi je obdano konotativno zavedanje vere, verovanja in prepričanja, vsiljenega in obsojajočega. Od tu pa ni daleč do knjižnega naslova: Igla v mrku. Nekaj najdrobnejšega v veličastju nebesnega pojava ni tista igla, ki naj se jo išče v kopici sena, pač pa je to igla, ki je občutljiva na privlačnost in odbojnost Zemljinih magnetnih silnic. Pomenljiva pa je vsekakor tudi pesničina označba v Predgovoru: „Le z iglo je poiskati kožo nenehnega podkožnega hlipanja v nepopolnem mrku. Če bi bil popoln, bi hipna osvetlitev pomenila utešenje.“ Še en pomen v odnosu igle do okolja pove, da je tisto najtanjše tudi najokrutnejše.
In še nadaljevanje tega zapisa o pretresljivi pesniški zbirki lahko skonča le pesnica s pesmijo Pet: „Okrvavljenje popolno, / molčanje dosledno je končano, / in darovanje je dokončno: // kajti nedoumete ostajajo / bele vode: / za verz enkrat umreti, / za ritem speva petega iz pekla / brez prstov v dlani / brez besed zdaj prosim.“
Andrej Lutman