Tristo zajcev: najlepše slovenske ljudske pravljice iz zapuščine Milka Matičetovega

Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga 2019

IMG_2908

Pravljice so, priznam, moja niti ne preveč skrivna ljubezen, ki mi je med študijem komparativistike redno povzročala težave zlasti pri tedanjem predstojniku oddelka; ta je menil, da je komparativistika nekakšna elitna združba, nad vsemi drugimi, in da temu primerno obstaja “vredna” in “nevredna” literatura, pravljice kot literaturo pa smo že zdavnaj prerasli; za resno branje niso. To zame ni bil dober strokoven argument in temu primerno se je odvijala tudi moja študijska zgodba, na srečo s srečnim koncem. Še dandanes raje vzamem v roke pravljico kot denimo s kresnikom nagrajen sodobni slovenski roman, ki je “berljiv” in vse to, a tudi pravljice so, in povrhu zvečine še mnogo bolj zabavne.

Milka Matičetovega sem poznal in cenil, Zverinice iz Rezije so bile generacijska zadeva, ki smo jo poslušali in gledali tudi v lutkovni različici, pa tudi sicer me je vedno zanimalo, kakšne pravljice poslušajo in si izmenjujejo širom po deželi; ne zgolj slovenski, obmejni in zamejni, pač pa tudi širom izvirne domovine, tiste pred letom 1991. A če ostanemo pri dandanašnji, me je seveda takoj privzdignilo, ko sem izvedel, da je zunaj pričujoča zbirka. Ne zgolj jubilejna – Matičetov se je rodil septembra 1919 – pač pa tudi z bogatim spremnim aparatom in ilustracijami. Te so prispevali Ančka Gošnik Godec, Jelka Godec Schmidt, Ana Zavadlav in Zvonko Čoh. Pravljice pa je zbrala, uredila in pripravila za bralce (ali kot pravijo pri založbi: poiskala, prepoznala in preoblekla) Anja Štefan. Napisala je tudi spremno besedo, zbrala vse vire, pri založbi pa so dodali še zapis Matičetove hčerke Zarje Koliševske in kustodinje Fanči Šarf; obe sta se spominjali Matičetovega, bodisi kot očeta bodisi kot sodelavca in znanstvenika. Knjiga premore s te plati poleg znanstvene tudi neprecenljivo osebno noto.

A najpomembnejši del je vendarle 44 ljudskih pravljic, ki jih je Anja Štefan pripravila in uredila v duhu našega časa, a vendar tako, da ohranijo tudi duha izvirne ljudske besede; v času naprav na dotik in brezosebnih družabnih omrežij je živ stik s starim ljudskim izročilom še tolikanj bolj pomemben. In v teh pravljicah ne nastopajo kakšni moderni kiborgi s profili na Instagramu, pač pa analogne živali, kralji, kraljične, zmaji in podobna bitja, ki imajo vsaka svojo zgodbo. Stari oče umira in ob njegovi postelji so trije sinovi, nekje živita bogata in uboga sestra, razbojniki sicer kradejo, a pošteno, kmetje vozijo buče s polja, lisice, zajci (eden ali tristo), volkovi, kozice in druge živalice pa imajo vsaka svoje dogodivščine, skupne ali pa tudi ne. Svet iz teh pravljic je seveda čisto realen svet, svet dobrega in zla, in ko beremo o kači pod kamnom ali o škratu v kozarcu, nam lahko pred oči pride milijon analogij … metafor … metonimij … A to je že druga zgodba. Zavežite si culico, oprtajte si jo na ramo in pojdite v deveto deželo. Kaj vas tam čaka, ne veste. A saj ne veste niti, kaj vas čaka doma. Med drugim morda tale knjiga; dobra naložba.

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.