piše: Milan Novak

 

Tišina zanj ni bila tiha. Šum notranjosti je vse bolj dušil vse, kar je prihajalo od zunaj. Skladatelj je postajal vse bolj sam. In tam, v poglobljeni oddaljenosti, je našel skrivnostne prostranosti. Kdo ne pozna Pete Beethovnove? Znamenitih štirih udarnih tonov, od katerih so trije isti. Že to je čudežno. Mnogi niso pozorni na avtorjevo izjemno domišljijo, ki resnično daje vtis, da ni zgolj domišljija. Ta preprosta štirinotna zvočna slika se v tretjem stavku simfonije razvije v prekrasno melodično poigravanje. Postane sanjsko popotovanje skozi vse nežnosti in grozljivosti univerzuma.

Odločnost in usodnost osnovnega motiva je presunljiva. Hkrati pa variacije iste teme v lahkotnejših tonih odpirajo prostor za poseganje v tako imenovano »neizogibno«. Tretjemu stavku, v ritmu scherzo, bi lahko dodali oznako »s poglobljenim razmislekom«. Skladatelj mojstrsko uvede sledi umirjanja, a se ne odreče napetosti. Že se zdi, da je melodija našla vzorec povezanosti bivanja in pomenov, ko je le ta spet in spet pomešana z vdorom močnih Beethovnovskih sunkovitosti. In z vztrajanjem v umirjanju pričakovanj, z variacijami osnovne teme v polglasno šepetanje instrumentov, doseže skrajno točko, kamor se um želi zateči. Skladatelj tako pokaže, da se pred usodo dejansko ni mogoče skriti nikamor.

Ludwig van Beethoven je bil rojen 16. decembra leta 1770
foto: Milan Novak

Skozi komaj slišni pizzicato, ki se v eruptivnem zamahu crescenda spremeni v gromoglasno, ognjevito, strastno gracioznost zvokov, prodre do zadnjega atoma in strese telo, kot bi bil zvok krvoločni dinozaver, troglavi srednjeveški zmaj, Teslov generator, vse hkrati.

kmalu bomo obeležili 250. obletnico rojstva velikega skladatelja
foto: Milan Novak                                                                                     

In veliki finale. Prostor odkritij. Skladatelj razglasi prevlado preprostosti, katere del je tudi tema, razvita v »času razmišljanja« sredi simfonije. Stopnjevanje ritma. Zgoščevanje zvokov v poudarjene vbodljaje celotnega orkestra je neizprosno. Kot bi se podobe, ustvarjene vse do tega trenutka,  rušile in rasle hkrati, dramatičnost sporočilnosti je na skrajni točki še dojemljivega, ko orkester naenkrat obnemi.

Leto 2020 bo, v glasbenem smislu, Beethovnovo.
foto: Milan Novak                                                        

V prvi tišini, ki nastopi, nekaj umre. Pojavi se spoznanje o povezanosti in neizogibnosti. Hkrati boleče in pomirjujoče.

 

 

 

 

 

 

 

Peta simfonija v c molu Ludwiga van Beethovna daleč presega dimenzije glasbenega dela. Gre za zapis o življenju, za filozofijo smislov in bistva, za zavedanje minevanja. Začenši od človekovih prepričanj do neskončnih prostranosti prostora, v katerem se nahajamo, naše majhnosti v njem, do zaobjemanja smiselnosti dogodkov v celoto, ki jo vodi enoten, enovit in edinstven princip. Tako oblikovano spoznanje o pomenu prvega in zadnjega vdiha, pravzaprav o nepomembnosti označevanja prvega in zadnjega, se vrne v poslušalca. V poslušalca, ki ni več to, ker je sam postal del zvočnega zapisa. Um, ki se mu je enkrat razodela razsežnost Beethovnove Pete, iz njega ne izstopi nikoli več.

To je glasba, ki je že zapisana ždela nekje v temi vesolja, v prostoru neskončnih praznin in se s hudourniško vnemo zlila v genialnost, v um, ki je bil zmožen vse to sprejeti in pretvoriti v zvok. Zvok, ki te čvrsto objame kot prijatelj, mileje kot mati, ki te razneži kot ljubljena.