Piše: Matej Krajnc

Bear Family 2019

Leta 1993 je založba Bear Family izdala zbirko Out Of New Orleans in skupaj z glasbo Smileyja Lewisa, ki je izšla leto pozneje, za zgodovino zabeležila eno najpomembnejših poglavij v zgodovini glasbe 20. stoletja, diskografijo Fatsa Domina iz obdobja za založbo Imperial (1949-1962). Fats Domino se je na sceni pojavil konec štiridesetih let (1949) z malo ploščo The Fat Man, ki jo imajo nekateri poznavalci za prvo ploščo rokenrola. Zadeva je seveda nekolikanj bolj zapletena, a omenjena mala plošča stoji na začetku nove dobe rock’n’rolla, ki so jo neworleanski izvajalci pomembno soustvarjali (poleg Fatsa med drugimi še omenjeni Smiley, Lloyd Price, Little Richard (ki sicer ni bil iz New Orleansa, je pa bil v petdesetih del scene) in Larry Williams, pozneje pa v veliki meri tudi Jerry Lee Lewis, rojen v louisianskem Ferridayu, sredi petdesetih pa del memphiške mlade rockabillyjevske scene).

Zbirka iz leta 1993 je razprodana, vsaj uradno, Fatsa Domina od lani ni več med živimi, založba Bear Family pa je pričujočo novost že od prve polovice leta napovedovala z velikim veseljem. Staro zbirko so dopolnili in dodali še vse studijske posnetke, ki jih je Fats naredil za založbo ABC Paramount, kamor je presedlal okrog leta 1963, ko je pogodba z založbo Imperal potekla. Takrat je bil že legenda z mnogo boljšim izhodiščem za pogajanja, a njegova priljubljenost na lestvicah je obenem že upadala; pri ABC ni zabeležil nobene resnično velike uspešnice več, vsaj take ne, ki bi se lahko kosala s tistimi s sredine petdesetih: Ain’t That A Shame, I’m In Love Again, Blueberry Hill, Blue Monday, I’m Walkin’ … Imel je nekaj manjših uspehov, denimo There Goes My Heart Again, Red Sails In The Sunset in Kansas City, posnel je nekaj albumov, a v drugi polovici šestdesetih je spet presedlal, k založbi Mercury, kjer so izdali koncertni album Domino 65, nato pa k založbi Reprise, kjer je leta 1968 posnel album Fats Is Back s svojo različico pesmi Beatlov Lady Madonna, ki jo je McCartney napisal v klasičnem “dominovskem” slogu. Krog starega in novega je bil zaključen, a tudi Fatsova komercialna studijska kariera; pozneje je še snemal plošče, a ostal najbolj priljubljen kot koncertni izvajalec. V zbirki boste zdaj našli tudi izvirne hitrosti nekaterih Fatsovih singlov, ki so jih pri Imperialu pohitrili in jih poznamo v taki različici, kar je eden od zgodovinsko najpomembnejših pointov pričujoče izdaje.

Čeprav posnetkov iz obdobja pri založbi Reprise v pričujoči zbirki ni, zaključi se tam okrog leta 1965 z zadnjimi posnetki za ABC, je odločitev združiti Imperial in ABC kar nekako logična; po obdobju za ABC ni Fats v studiu nikoli več zvenel zares sproščeno, čeprav bi lahko rekli tudi, da taisto velja za obdobje po Imperialu. Fats je, kot denimo Little Richard, Carl Perkins, Gene Vincent in še kdo, bil izvajalec, ki je s koncem “zlatega obdobja” rokenrola, vsaj tako se je zdelo, tudi sam zaključil svoja najboljša studijska poglavja. Kdo bo dejal – med njimi je tudi tale pisec – da je nova studijska različica Tutti Frutti Little Richarda iz leta 1964 zvenela bolje od izvirnika in Gene Vincent je pozneje, se zdi, ustvaril bolj prepričljivo različico pesmi Rocky Road Blues, pa tudi Fats je pri ABC posnel vsaj tri odlične albume, čeravno se na splošno zdi (in drži), da nekateri izvajalci pri velikih založbah s produkcijami in aranžerji niso zmogli več zajeti najbolj prvinskega – in s tem najboljšega – v svoji glasbi.

A pustimo ta vprašanja ob strani. Pri Bear Family so izid zbirke napovedali za 8. 10. in ga podaljšali na 25. 10., bržčas tudi zato, da v prednaročilu prodajo čim več. Niso slabo opravili, že prislovična kakovost pri knjigah, ki so pridane njihovim zbirkam, tudi tokrat ne umanjka. Tudi če že imate prvo različico iz leta 1993, si novo splača omisliti; navsezadnje na zgodovino ni mogoče nalepiti cene … in glasba, ki vas čaka v zbirki, je več kot dovoljšen razlog za nakup.