Bob Dylan: Travelin’ Thru – The Bootleg Series Vol. 15

Piše: Matej Krajnc

Columbia Legacy 2019

IMG_0247

Petnajsto poglavje Dylanovih uradnih piratskih izdaj se je vrnilo petdeset let v zgodovino in obeležilo prijetno srečanje, ki pa ni bilo prvo in tudi ne prelomno. Kratkomalo je ostalo neobjavljeno. Johnny Cash in Dylan sta bila velika prijatelja že vsaj pet let, ko sta se zaprla v studio in … ne obelodanila ničesar, razen dueta Girl From The North Country, ki se je tistega leta pojavil na Dylanovem LPju Nashville Skyline in nato je začelo vršati: kaj sta skuhala Cash in Dylan? Kdo je še bil zraven? Bodo ti posnetki kdaj sploh izšli?

Na tem srečanju je bil poleg Boba Johnstona, ki je takrat “produciral” tako Dylana kot Casha (in tisti, ki poznate njuno delo, veste, zakaj sem uporabil narekovaje) še Carl Perkins, pa sestre Carter in … hell, kompletni Cashev entourage, ki je tudi igral; Dylan in Perkins sta napisala pesem Champagne, Illinois, ki je izšla na Perkinsovem albumu On Top (1969), posnetki pa so ostali v predalu, sproščeni, preprosti in nespolirani, kot so bili. Dylan je tistihdob odkrival svoje countryjevske korenine, kar so mu mnogi zamerili, a saj je to počel že prej, skoraj ves čas svojega resnega dela, le da se je tokrat odločil, da se ne bo šel pesnika in bo raje zgolj besedilopisec, preprosti countryjevski songwriter, kakršnih je, resnici na ljubo, bilo takrat v Nashvillu vse manj, saj so ravno po Dylanovi zaslugi iz leta 1966, ko je v mestu snemal ploščo Blonde On Blonde, countryjevski pesniki začeli nikati kot po dežju. Nekateri bolj pesniki (Kristofferson), drugi malce manj (Newbury, Hall, Sutton), a kljub temu dovolj, da je ruralna preprostost countryja in njegovih tem začela preraščati v nekaj globljega, bolj urbanega. Pesniki temnega podeželskega čutenja, zvečine pokojni, a la Jimmie Rodgers, ki je postavil temelje “belemu bluesu” (kot so zgodnji country poimenovali glasbeni zgodovinarji, pa tudi Chuck Berry denimo), pozneje z bluegrassom preraslemu v country & western, ali Hank Williams, so proti koncu šestdesetih vsaj v duhovnem smislu spet pridobivali na veljavi med mladimi umetniki, dočim so (še živeče, mlade) umetnice (Loretta Lynn, Dolly Parton, Bobby Gentry …) v svoja avtorska dela vnašale tudi brezkompromisnost Kitty Wells, Wande Jackson in Charlene Arthur, kar je bilo v luči prislovičnega in neupogljivega nashvillskega mačizma in šovinizma morda še pomembneje.

Johnny Cash je bil v tej sredi vedno nekakšen samohodec. Težko bi ga označili za klasičnega pevca countryja, bolj je bil “folk singer”, človek, ki se drži svoje poti in se ne omejuje z žanri. Dylan je bil prav tak. Tudi Kristofferson. Zato so lahko začeli premikati meje dosega “hillbillyjevstva”, ki je bil glavni adut legendarnih radijskih oddaj, denimo najbolj proslule, Grand Ole Opry, a hkrati je bil izraz, ki ga uradni Nashville ni nikoli maral, saj se je kljub temu, da je v svoji sredi gostil takšne ekstremne ljudske humoriste, kot so bili denimo Minnie Pearl (spomnite se Nele Eržišnik), pa Grandpa Jones (spomnite se Dudeka), Stringbean, June Carter, cousin ta in cousin oni, med njimi tudi Bashful Brother Oswald s svojim smehom (ki pa je bil sicer izjemen inštrumentalist, kot denimo tudi duo Homer & Jethro in velika večina teh na videz mahnjenih humorističnih likov), vedno sramoval svoje podeželskosti. Bržčas je tudi zato sprejel bolj “kultivirane” izvajalce, med njimi Casha, ki pa jim je belil glavo s svojo trmo in nekolikanj naprednejšim razmišljanjem; predstavljajte si, da v sredo rasističnega in šovinističnega maloumja (kar ni kleveta, pač pa večkrat zapisano in utemeljeno dejstvo) udari album o krivicah, ki so se godile ameriškim staroselcem, kar je Cash storil leta 1964, si s tem prislužil večno slavo folkovskih (in intelektualnih) krogov, zadobil pa sovraštvo tradicionalne, statusquojevske countryjevske srede.

Dylanovo spoštovanje si je pridobil že leta 1956, ko je posnel svojo najbolj znano pesem I Walk The Line, a o teh zgodbah čivkajo že najbolj senilni ptiči. Ker je šlo za medsebojni rešpekt, Cash pa je hotel tudi podžgati konzervativce, je v svojo TV-oddajo, ki jo je začel pripravljati leta 1969, vabil “neprilagojence/ke”, med drugimi tudi (ali zlasti) Dylana, ki se poprej kar nekaj časa ni pojavil v javnosti; po nesreči leta 1967 se je umaknil k družini, snemal v Woodstocku in konec leta 1967 izdal minimalistični album John Wesley Harding z westernovsko obleko in bibličnimi temami. Tu se tudi začne pričujoča zbirka s številnimi outtejki, ki nato skoči do že omenjenega albuma Nashville Skyline, se ustavi pri sodelovanju Dylana z Earlom Scruggsom, takratnim bogom banja, a največji del treh zgoščenk je namenjen snemanju in druženju s Cashem. Knjižica, ki je priložena, vse skupaj opiše zelo skrbno in dobro, vemo pa, da je iz nashvillskih snemanj leta 1969 prišla na svet vsaj ena legendarna Dylanova pesem – Lay Lady Lay. Če sprašujete, kaj se je rodilo leta 1967? All Along The Watchtower denimo in I’ll Be Your Baby Tonight, pesem, ki je bila prvi pokazatelj dejstva, da pesniki včasih tudi radi odložijo plašče visoke poetike in povejo kaj vsakdanjega na bolj prizemljen način. Seveda to zapisujemo nekolikanj sarkastično. Vprašajte diplomanta angleške književnosti Kristoffersona, kaj meni o I’ll Be Your Baby Tonight, pa se bo stopil. In preprosta lirika včasih ni nič manj visokopoetična. Vprašajte Hanka Williamsa.

Tisti, ki skupnih posnetkov Dylana in Casha še niste imeli v drugih, neuradnih oblikah – zdaj je čas, da pohitite ponje. Dylan je med letoma 1967 in 1969 posnel nekaj svoje najbolj nepretenciozne glasbe in vmes mimogrede ustvaril vrsto klasik. Pozabite že Country Pie, jebemti! Pa tudi, če ne – napisal jo je Nobelovec. Spomnite se Prešerna in njegovega Trioleta. Ali pa Od železne ceste. Kljub temu ostaja največji slovenski pesnik, kajne? Meni osebno je vrhunec pričujoče zbirke že, ko slišim Dylana na dveh različnih straneh peti Ring Of Fire. Pa Careless Love. Zraven je Carl Perkins, ne pozabite tega! In ne pozabite tudi, da je Dylan leta 1969 snemal tudi pesmi za tisti prosluli album … kako že … a, saj res – za Self-Portrait!

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.