KDO SO BILI SLOVENJEBISTRIČANI PRED 265 LETI?

Spoznanja na podlagi analize terezijanskega popisa davčno zavezanih hiš v mestu Slovenska Bistrica iz leta 1754

Popis davčno zavezanih hiš v mestu Slovenska Bistrica iz leta 1754 razkriva nova spoznanja o življenju naših prednikov – tedanjih Slovenjebistričanov. Radi se namreč vračamo k svojim koreninam … Lepo je, ko v virih najdemo svoje (pra)sorodnike, na starih zemljevidih spremljamo razvoj domačega kraja, spoznavamo obrtniške poklice ter mnogo drugih vsebin iz življenja takratnih meščanov, podložnikov, plemičev, cerkvenih dostojanstvenikov in drugih.

Zemljevid 1.JPGSlika 1: Slovenska Bistrica z okolico na jožefinskem vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja (osnovna karta: Mapire, http://mapire.eu)

Obravnavan vir nam  daje mnogo podatkov, iz katerih lahko razberemo: delež popisanih meščanov in »nemeščanov« v mestu, vrste poklicev in kmečkih ter nekmečkih stanov, delež izvorno nemških, latinskih in slovenskih imen ter priimkov, najpogostejša imena, priimke, število ženskih lastnic oziroma imetnic hiš, vdov, poročenih žensk, socialno strukturo popisanih …

Imena in priimki vseh tukaj popisanih oseb so bili zapisani v nemškem črkopisu. Nekateri so bili že v osnovi nemški in prisotni zlasti med mestno elito, se pravi med lastniki mestnih hiš s poklici, saj so med njimi prevladovali izvorno nemško govoreči. Vendar so tudi slednji oziroma sploh prav vsi člani mestne elite že zavoljo vsakdanjih medčloveških in poslovnih stikov morali vsaj v osnovah obvladati oba jezika. Govorimo torej o aktivnem ali vsaj pasivnem bilingvizmu/dvojezičnosti v mestnem okolju. Na okoliškem podeželju so malone vsi govorili slovensko, priimki pa so bili večinoma slovensko zveneči.

V popisu je bilo zabeleženih tudi nekaj latinskih imen (npr. Magnus) in italijansko zvenečih priimkov (Galloa, Zelli). Priimki vseh imetnic hiš so se končali s končnico –in, kot je na primer priimek Huβärin. Pomen končnice –in bi lahko na primeru slovenščine slovnično razložili z vprašalnico »čigava?« (Huβärin-ova).

V terezijanskem popisu mesta Slovenska Bistrica je bilo skupno popisanih 127 mestu davčno zavezanih hiš, ki jih je imelo 127 lastnikov oziroma – v primerih gostačev – tedanjih začasnih imetnikov hiš. Nastal je 3. aprila leta 1754 izpod peresa zapriseženega mestnega sindika (mestni sodnik ali tudi pisar) Antona Jožefa Rohrmaӱerja. Potrdil ga je 22. aprila 1754 okrožni glavar Jožef pl. Furenberg v Celju.

slika 1.JPG

Slika 2: Slovenska Bistrica, grad in mesto leta 1681, bakrorez G. M. Vischerja  (vir: foto arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica)

V mestu Slovenska Bistrica je torej aprila leta 1754 stalo 127 hiš, zavezanih mestnemu davku, kar nam pove, da je bilo mesto tedaj razmeroma veliko. Stale so bodisi znotraj bodisi zunaj mestnega obzidja, vsekakor pa na ozemlju pod sodnoupravno oblastjo mesta. V mestu je hkrati bilo tudi več drugih, vendar neobdavčenih hiš: ena v lasti beneficija sv. Ane, nekaj hiš pa je zagotovo pripadalo tukaj živečim plemičem. Najbrž je bilo še nekaj takšnih, ki so bile brez lastnikov ali pa zapuščene. Zaradi ugodne prometne lege in bližine velikih mest ter posledično ugodnih pogojev za gospodarski razvoj in razvoj nasploh se je v Slovensko Bistrico priseljevalo veliko ljudi. V mestu so tako nastajale številne nove hiše. Dobrih sto let prej je po navedbah Jožeta Curka v Slovenski Bistrici stalo skupno 75 hiš; vendar Curk ne navaja števila, koliko jih je bilo zavezanih mestnemu davku. Vsi v letu 1754 popisani lastniki/imetniki so posedovali le eno hišo. V največ primerih v njih niso živeli le sami s svojimi družinami, temveč so vanje nameščali tudi najemnike, celo do več družin hkrati.

Svobodnjaki, ki so se želeli za stalno naseliti v mestu, so lahko zemljo za stavbišče pridobili z zajemom/zakupom po meščanskem pravu. Zakup je bil deden, vendar je bilo mestnemu gospodu potrebno plačevati letno zakupnino in sodelovati pri obrambi mesta. Pozneje je zakupnina izgubila pomen in postala zgolj simbolična. Mestnemu gospodu so pomembnejši vir dohodka predstavljali mestni davki.[1]

Statusa meščana zagotovo niso imeli vsi popisani lastniki/imetniki hiš. Od skupno 127 popisanih jih je 75 nedvomno imelo status meščana[2] (oznaki: burger; burger:(licher).[3] Takšno neenakomerno razmerje kaže, da so bili pogoji za pridobitev statusa meščana še takrat otežkočeni. Na podlagi popisa pa ni možno brez oklevanja zatrditi, da statusa meščana niso imeli prav vsi kajžarji (kaischler) in oskrbniki (maӱer), medtem ko je za gostače (inwohner)[4] to povsem jasno. Kajžarjev je bilo v popisu zabeleženih 24, gostači so bili trije, oskrbnikov pa je bilo šest.

Potrebno je omeniti posebnost, da mestni sindik Anton Jožef Rohrmaӱer v popisu ni nikjer naveden kot imetnik hiše v Slovenski Bistrici. Gotovo pa je bil slovenjebistriški meščan, sicer nikakor ne bi mogel opravljati najzahtevnejše in hkrati najdonosnejše mestne službe. Zato se mi upravičeno postavlja vprašanje, kje je sploh živel; logičen odgovor je lahko le, da očitno kot najemnik dela neke hiše.

Ženske v obravnavanem popisu niso bile pogosto zapisane kot lastnice hiš, popisanih je bilo le osem. Podatek nikakor ne preseneča, saj so v primerjavi z moškimi ženske tedaj imele mnogo manj pravic. Hišo z zapisano obrtno pravico so v last dobile z dedovanjem – najpogosteje kot vdove, občasno tudi kot hčere ali bližnje sorodnice. Šest popisanih je bilo ovdovelih, kar je najverjetneje povezano z dokazano daljšo življenjsko dobo žensk. Ovdovelost so v popisu označevali z dvema besedama – s samostalnikom wittib (vdova) in s pridevnikom verwittibte (ovdovela). Iz popisa je mogoče razbrati, da je pet popisanih imetnic hiš gotovo imelo status meščanke. Izvemo tudi, da je bila poročena le ena. Še neporočena pa je bila prav tako le ena, kar izvemo iz pridevka »samska« (leedig). Zanimiv je tudi podatek, da je od skupno osmih popisanih žensk od teh pet imelo latinsko obliko zapisa imena.

Popisani mestni priimki so bili po večini slovensko zveneči, precej je bilo tudi nemško zvenečih, dva tudi latinsko ali italijansko zveneča (Galloa, Zelli). Kljub nemški obliki zapisa imen in priimkov je možno razbrati njihov slovenski zapis. Mnogi priimki popisanih so še danes pogosti na širšem območju Slovenske Bistrice. To so na primer: Korošec (Koroschetsch), Levart/Lebar (Legwärth), Podvršnik (Poduerschnikh), Ozimič (Oβimitsch), Pristovnik (Pristonigg), Kodrič (Kodritsch), Marčič (Märtschitsch), Potočnik (Pototschnigg), Verdnik (Werdnigg) in drugi. Kljub dejstvu, da so vsaj člani mestnega elitnega sloja v tem stoletju ob krstu običajno dobili vsaj dve – tri osebna krstna imena, pa so v tem popisu praviloma zavedeni z le enim, matičnim imenom. Nekaj osebnih imen je bilo zapisanih tudi v latinski imenski obliki in v pisavi latinici. Tako so bila zapisana na primer naslednja imena: Ana (Anna), Marija (Maria), Dominik (Dominicus) in Ivana (Joanna).

Najpogostejši moški imeni med popisanimi sta bili Jakob (Jacob) in Jožef (Joseph/Joβeph), pojavili sta se vsako po desetkrat. Najpogostejše žensko ime je bilo Ana (Anna), zapisano je bilo trikrat. V popisu opazimo tudi šest imetnikov hiš, ki niso imeli zabeleženega priimka. Pisec je ob njihovem imenu zapisal oznako N (nominatus). Popisovalec jih ni osebno obiskal, da bi preveril njihov priimek, saj so bili nižje na družbeni lestvici.

Tabela 1: Najpogostejša moška in ženska imena hišnih gospodarjev/gospodaric, zavezanih mestnemu davku mesta Slovenska Bistrica v letu 1754

najpogostejša moška in ženska imena nemški zapis imena število zapisov imena
Jakob Jacob 10
Jožef Joseph/Joβeph 10
Mihael Michl 8
Matija Mathias 7
Jurij Georg 7
Gregor Gregor 4
Simon Simon 4
Ana Anna 3
Marija Maria 2

Sredi 18. stoletja je bilo v mestu Slovenska Bistrica, glede na podatke iz obravnavanega popisa, prisotnih nekaj manj kot 40 različnih poklicev. Najpogosteje sta bila zastopana poklica zidarja in oskrbnika hlevov ali zemljiške posesti. Leta 1754 je bilo v mestu šest zidarjev in prav tako šest oskrbnikov. Slednji so bili zaposleni pri Jakobu Haubtmanu, Rudolfu Gapmaӱerju, Magnu Galloi, Jerneju Schreinerju,[5] Marjeti Frölichin in pri poštnem mojstru. Veliko število popisanih zidarjev nam sporoča, da je bila Bistrica tedaj v gradbenem razmahu, nastajala so številna nova poslopja in objekti.

Zidarska obrt je v drugi polovici 18. stoletja namreč postajala vse bolj pomembna gradbeniška dejavnost. Pred tem je imelo v gradbeništvu poglavitno vlogo tesarstvo, saj je bila večina stavb lesenih. Hiše so bile po večini kamnite le v pritličju, višja nadstropja lesena, strehe pa krite s slamo ali skodlami. Z uvedbo notranjeavstrijskega požarnega reda leta 1782 in štajerskega deželnega reda 1792 pa so oblasti prepovedale postavljanje lesenih hiš.[6]

Do uvedbe omenjenih požarnih redov so imeli zidarji v Slovenski Bistrici še relativno malo naročil tudi zato, ker mesta v tistem času niso prizadeli hujši požari. Posledično niso uspeli razviti lastne cehovske organizacije, ampak so spadali pod mariborsko. Slednja se je leta 1679 osamosvojila izpod graške. V letu 1700 se je njihov položaj izboljšal, pridobili so pravico, da so lahko vajenci pri njih opravljali pomočniške izpite ter ustanovili svoj odbor, ki je sicer deloval pod mariborsko cehovsko upravo. V drugi polovici stoletja so se razmere obrnile v njihov prid, saj sta mesto zajela dva velika požara. Obnovljene in na novo zidane stavbe so bile zasnovane v slogu novih arhitekturnih smernic, pozno baročnih in klasicističnih, ob hkratnem upoštevanju vedno udobnejših bivalnih potreb.[7]

V zidarski obrti je bilo pri mojstru zaposlenih veliko pomočnikov, plačani so bili denarno. Pri delu so pomagali še vajenci in pomožni delavci (dninarji), ki so mešali malto, nosili material, gasili apno in stregli zidarjem. Mojstri so imeli po večini le vlogo vodstvenih funkcij, kot so sklepanje pogodb, izdelava načrta, občasen/stalen nadzor dela in podobno. Biti mojster je bil privilegij le redkih, saj je zahtevalo drage pristojbine in splošno nadarjenost.[8]

V popisu so bili pogosto zabeleženi tudi drugi tradicionalni obrtni poklici, kot so lončar, čevljar in usnjar. Slednja dva imata v Slovenski Bistrici že večstoletno tradicijo in sta se skozi generacije ohranila do danes. Najbrž zaradi tod potekajoče trgovine z živino med Madžarsko in Italijo. K tolikšnemu številu lončarjev je pripomogla obilica gline v okolici Slovenske Bistrice, ki je tu prisotna zaradi dolinskega rečnega reliefa ob potoku Bistrica.

Lončarji so se ukvarjali z izdelavo lončenih posod, kot so krožniki, vrči, lonci, sklede in podobno ter mnogimi drugimi, s tem povezanimi opravili. Do končnega izdelka je namreč vodilo več postopkov: kopanje in pripravljanje gline, oblikovanje posodja na kolovratu, okraševanje (tudi barvanje) in sušenje ter dvakratno žganje na 1000 °C. Glino so mojstrom priskrbeli vajenci in pomočniki ter jo tudi očistili, pregnetli in običajno dodali kremenčev pesek in apno.[9]

Čevljarji so bili do 14. stoletja vključeni v okvir usnjarskih cehov, saj so bili ob čevljarstvu opravilno usposobljeni tudi za strojenje usnja. Odtlej pa so se ukvarjali le s pripravo usnja za lastne potrebe. Za svoje delo niso potrebovali dragih orodij. Velikokrat so delali tudi pri stranki na domu. Izdelava čevlja je vključevala krojenje, šivanje, pritrditev kopita in pete. Čevljarji se niso uvrščali med premožnejše obrtnike. Običajno so živeli v manjši hiši z njivo ali vrtom, delavnico so imeli v pritličju.[10]

Usnjarji so se ukvarjali s strojenjem velikih, težkih kož, pri čemer so uporabljali rastlinsko čreslo (namočeno in zmleto hrastovo, smrekovo, kostanjevo, vrbovo lubje, kostanj in želod). Usnje so impregnirali z raznimi maščobami in voski. Njihovi izdelki so bili namenjeni za izdelavo podplatov, čevljev in konjske opreme. Kože so kupovali pri mesarjih. Potrebno jih je bilo oprati v vodi, očistiti ostankov mesa in jih namakati v lugu iz apna in pepela, da je odstopila dlaka. Nato so jih ostrgali in zmehčali v posebni kopeli ter še prepojili z rdečo ali rjavo barvo. Na koncu so jih naložili v strojilne jame, kjer jih je olužilo čreslo. Opisan postopek je trajal več mesecev. Za svoje delo so tako potrebovali velike količine lubja, zato je bila ta dejavnost pogostejša predvsem v gozdnatih območjih. Samo delo je bilo precej težko, zanj je bil značilen velik smrad. Za pridobitev mojstrskega naziva je bila potrebna visoka začetna investicija.[11]

S predelavo kož so se ukvarjali tudi irharji. Za razliko od usnjarjev so strojili najfinejše kože, kot so kozje, ovčje in telečje. Namenjene so bile predvsem izdelavi oblačil.[12] V popisu je zabeležen eden imetnik hiše, ki je opravljal tovrsten poklic.

Med pogostejšimi poklici so bili še krojači, mesarji in mlinarji. Slednji so svojo dejavnost pogosto opravljali ob potoku Bistrica, saj je visok strmec pohorskega potoka pospešeno poganjal mlinska kolesa.

Krojači so blago praviloma dobivali od strank, saj z njim niso smeli trgovati ali šivati na zalogo in trgovati z narejenimi oblačili. Za ta poklic so se običajno usposobili moški, ženske le izjemoma. Njihovo delo je bilo sestavljeno iz krojenja, kar je bilo najzahtevnejše, ter šivanja in likanja z likalniki na oglje ali s segretimi železnimi likalniki. Po večini so se uvrščali med slabo plačane obrtnike, le redki so imeli svoje hiše.[13]

Mesarji so meščane oskrbovali s svežim mesom, z lojem in raznimi mesnimi izdelki. Mestna urbanizacijska struktura je omogočala, da so živino gojili znotraj mest v hlevih. Živino so načeloma kupovali v bližnji okolici mest. Z naraščanjem števila meščanov in s tem povezano povečano potrebo po mesu, se je njena cena dvignila in so jo bili primorani kupovati tudi izven deželnih meja. Kupljeno živino so velikokrat morali še vzrediti; zato so bili v okviru cehov organizirani pašniki in podeljene pašne oziroma žirne pravice.[14]

Mlinarji so Slovenjebistričane oskrbovali z moko za peko in kuhanje. Žito so drobili na različne načine; ročno ali s pomočjo živali (konji, osli, voli), vode (statični in plavajoči mlini) in vetra. Mlinski regal nad večjimi vodotoki je imel deželni knez, nad manjšimi potoki na zemljiškem gospostvu pa tamkajšnji zemljiški gospod. Mlinske pravice so lahko podeljevala tudi mesta in mlinarski cehi. Mlinar je moko pripravljal po naslednjih korakih: pregledal in stehtal žito, ga po potrebi očistil, zmlel (ločil zrnja od ovojnic), presejal ter preveril kakovost. Zaposlenih je imel več pomočnikov, da so se lahko menjavali po izmenah, saj so delali tudi ponoči, ob nedeljah in praznikih.[15]

Mestni paznik je skrbel za varnost in red. V času popisa je to službo upravljal Mihael Polterer. Kot lastnik hiše je bil zabeležen tudi vrtnar, kar ne preseneča, saj je imel Bistriški grad enega največjih in najlepših vrtov oziroma parkov na spodnjem Štajerskem. Morda je imel dovolj velike dohodke, da je živel v lastni hiši v mestu. Poleg vrtnarja lahko v skupino umetniških poklicev uvrstimo še slikarja. Soroden, vendar ne z vidika umetnosti, mu je bil poklic barvarja. V popisu sta zapisana dva slikarja in dva barvarja. Deželni kramar (trgovec na drobno) je mesto oskrboval z raznovrstnimi izdelki. V mestu je tedaj živela tudi vdova deželskega sodnika, Ana Rak (Räggin). Sedež deželskega sodišča je bil v bistriškem gradu.

Slovenska Bistrica je takrat imela enega v popisu zabeleženega zdravnika, doktorja Jožefa Pischoffa. V popisu ni bila opredeljena njegova specializacija. Najbrž je bil splošni zdravnik.

Zdravniki so bili združeni v cehe. Za zahtevnejše operacije so skrbeli posebej specializirani kirurgi, splošnejši zdravniki pa so bolnikom puščali kri, oskrbovali rane, ravnali zlomljene ude in z raznovrstnimi metodami zdravili bolezni.[16] Nekaj preprostejših zdravniških opravil so izvajali tudi padarji/kopališčniki, člani brivsko-padarskih cehov. Strankam so pripravljali kopeli, jih strigli in brili, obenem pa tudi zdravili s puščanjem krvi ter pripravljali razne obliže, mazila in balzame. Aleksander Žižek naziv klasičnega padarja enači s poklicem oskrbnika kopališča.  Za ureditev kopališčnih prostorov so bili potrebni visoki finančni vložki – moralo je biti varno pred požarom, dovolj prostorno, kotli za gretje vode pa so bili dragi, saj so bili bakreni.[17] Kot hišni gospodar se v Slovenski Bistrici omenja tudi poklicni kopališčnik.

Lesarske obrti so bile zaradi velike gozdnatosti bližnjega Pohorja v mestu pogosto zastopane. Mednje uvrščamo poklice mizarja, tesarja, sodarja in kolarja. Tesarja Joseph in Joann Staudinger sta najbrž bila v sorodstvenem razmerju.

Žižek navaja, da se mizarji v tem obdobju niso več ukvarjali zgolj z izdelavo raznovrstnega lesenega pohištva, temveč tudi z nekaterimi montažnogradbeniškimi opravili, kot je izdelava stenskih oblog, podov, lesenih opažev, oken in vrat. Delali so v delavnicah, kjer sta mojstru pomagala le en ali dva pomočnika. Od 17. stoletja dalje so se mizarji razdelili v dve skupini – meščanske in dvorne. Slednji so se morali izkazati z natančnejšimi, stilno dovršenimi in prestižnejšimi izdelki.[18]

Tesarstvo je v 18. stoletju po večini predstavljalo dopolnilno gradbeno dejavnost. K njegovemu zatonu je pripomoglo določilo, da morajo biti hiše odtlej grajene in ne več lesene. Za mestne naročnike so najpogosteje izdelovali ostrešja in strope, na podeželju pa mline, gospodarske objekte, mostove in podobno. Mojster je zaradi težkih fizičnih bremen za delo potreboval veliko pomočnikov.[19]

Mestni sodarji so po večini izdelovali izdelke za shranjevanje za domačo uporabo. Njihovo delo je zahtevalo večje fizične napore, predvsem krivljenje dog ob segrevanju. Pred tem so les razrezali ter ga obdelali z brušenjem in žganjem. Tako obdelane ukrivljene doge so na koncu zvezali z jeklenimi ali vrbovimi trakovi.[20] Vrvi so jim priskrbeli vrvarji; eden se omenja tudi v popisu.

S prehrambenimi izdelki so Slovensko Bistrico zalagali pek, medičar, trije mesarji in rejec živine. Za oblačila in urejenost so poskrbeli v popisu omenjeni tkalec, klobučar, krojač, pasar, krznar in glavnikar.

Pekovstvo se je v samostojno obrt izoblikovalo v poznem srednjem veku – vzporedno s povečanimi potrebami po hrani zaradi naraščanja števila prebivalcev. Meščanska in trška gospodinjstva namreč niso bila več v takšni meri samooskrbna, kot so bila tekom srednjega veka. Poraba kruha na osebo je bila v povprečju dvakrat večja kakor danes (500 g dnevno, danes 200 g). Ker je bila ta dejavnost tako pomembna, jo je nadzorovala mestna oblast – določala je maksimalne cene, uravnavala cenovna nihanja na prostem trgu, preverjala kvaliteto in podobno. Najtežje opravilo je bilo gnetenje testa. Mojstru sta običajno pomagala dva pomočnika in vajenec, kruh pa so prodajale pekovske žene ali služkinje. Peki so veljali za razmeroma premožne obrtnike, saj so svoje delo pogosto dopolnjevali še s prodajo moke, žita in krčmarstvom.[21]

Tkalska obrt je bila leta 1767 s patentom razširjena izven cehovske organizacije. Oblasti so želele to obrt razširiti med podeželsko prebivalstvo, ki bi tako dobilo dodaten vir zaslužka. Tkalski ceh je še naprej ostajal priznan, vendar je bila z objavo patenta vsem moškim in ženskam dovoljena preja bombaža, lanu in volne izven ceha.[22]

Klobučarji so poleg klobukov izdelovali tudi polstene nogavice, gamaše in klobučevinaste čevlje. Kot material so zanje uporabljali volno iz različne vrste živalskih dlak (zajčjo, bobrovo, vidrino). Kožuh so pripravili po podobnem postopku kot usnjarji – jo namakali v posebni raztopini, ostrgali, oprali, posušili in prečesali. Šele nato so izdelek oblikovali, obarvali, impregnirali, zlikali in okrasili. V klobučarski delavnici so bili poleg mojstra do trije pomočniki. Pri svojem delu so sledili modnim zapovedim.[23]

Veliko dejavnosti je bilo povezanih tudi s konjerejo, saj so bili konji tedaj skorajda nujni za hitrejši kopenski prevoz. Med omenjene obrti so sodile jermenarstvo, kovaštvo in sedlarstvo.

Pomembno je omeniti tudi poklic solnega nadzornika. Slednji so bili v času popisa trije, kar je povezano z dejstvom, da je Slovenska Bistrica ležala ob meji za oskrbo z morsko soljo s Primorske ter za oskrbo s kameno soljo iz salzburških rudnikov. Solna meja je bila razmeroma natančno začrtana in mesta, ki so ležala znotraj posamezne meje, niso smela kupovati soli onstran meje. Tihotapljenje soli je bilo pogosto, zato so bila mejna območja dobro zavarovana z nadzorniki. V popisu se poleg solnih nadzornikov omenja tudi poklic pooblaščenega trgovca s soljo (oče v popisu zabeležene Eleonore Podobnik).

V popisu se omenjajo tudi ključavničarji in kovači. Sodili so v stroko obdelovalcev kovin. Ključavničarji so izdelovali kljuke, ključavnice, zapahe za okna, vrata in pohištvo. Ukvarjali pa so se tudi z izdelavo nekaterih drugih kovinskih izdelkov, kot so okovja za peči, pokrovi za dimnike, ograje in podobno. Za naročanje ključavničarskih izdelkov so veljala posebna pravila: dvojnik ključa so izdelali le lastniku objekta oziroma skrinje, zaupnejše ključavnice (orožarne, mestne blagajne …) pa so smeli izdelovati le izbrani zaupni mojstri.[24] Slovenjebistričane sta s ključavničarskimi izdelki oskrbovala dva ključavničarja.

Med kovače so se uvrščali izdelovalci podkev, železnih delov vozov, žebljev, orodja in nožev. Najpogostejše je bilo podkovsko kovaštvo, ki velja za najstarejši kovaški poklic. Žebljarstvo je na podeželju ob kmetovanju pogosto predstavljalo dodaten vir zaslužka. Za nožarstvo pa so bili ključnega pomena višja usposobljenost obrtnikov, zadostne zaloge olja ter vodna sila za pogon mehov in kladiv. Kovaški mojster je običajno imel dva do tri pomočnike.[25]

S kovači so pri delu sodelovali kolarji, še posebej pri izdelavi orodja in vozov. Zadolženi so bili za oblikovanje njihovih lesenih delov. Obenem so izdelovali tudi preše, kolovrate, sani, jarme ter popravljali poškodovane izdelke. Največ so uporabljali bukov, jesenov, hrastov in brestov les. Na podeželju je mojster večinoma delal sam, v mestu pa mu je pomagal pomočnik in morebitni vajenec.[26] Slovenska Bistrica je tedaj imela le enega kolarja.

Omenjajo se tudi osiroteli varovanci oziroma zapuščeni otroci s skrbništvom (verwaiste pupillen), ki so hišo podedovali po Matiji Kläßu. Skrbništvo jim je bilo dodeljeno do 24. leta; nato so lahko prevzeli podedovano nepremičnino in tudi morebitno zemljiško posest.

Tabela 2: Poklici, statusne oznake in funkcije, zabeležene v popisu 1754 

slovensko izrazje za poklice, funkcije ali statusne opredelitve nemški/latinski zapis poklica število popisanih z določenim poklicem/statusom
kajžar/kočar Kaischler 24
oseba brez opredeljenega poklica Burger ohne profession 18

 

oskrbnik hleva/zemljiške posesti Maӱer 6
zidar Maurer 6
lončar Haffner 5
čevljar Schuster 4
usnjar Leederer 4
kovač Schmied 3
solni nadzornik Salz überreiter 3
mesar Flaischhakher 3
gostač Inwohner 3
mlinar Müllner 3
krojač Schneider 2
barvar Färber 2
slikar Maller 2
mizar Dischler 2
ključavničar Schlosβer 2
krznar Kirschner 2
sodar Vasβbinder 2
poštni mojster Postmaister 1
sedlar Satler 1
tesar Zimmerman 1
kolar Wagner 1
vrvar Sailler 1
jermenar Gürtler 1
osiroteli varovanci/rejenci Verwaiste Pupillen 1
deželski sodnik Hoffrichter 1
glavnikar Kämplmacher 1
medičar/lectar Leebzelter 1
upravnik Verwalter 1
pek Bökh 1
kramar/trgovec na drobno bäutl Cramer 1
tkalec Weeber 1
vrtnar Gartner 1
zdravnik Medicus 1
pasar Riemer 1
irhar Weisgärber 1
rejec živine Vüch Halter 1
klobučar Hueterer 1
mestni paznik Huterer 1
padar/kopališčnik Bader 1
pooblaščeni trgovec s soljo Salz  Verβilber 1

V popisu se je pogosto pojavljala navedba »meščan brez opredeljenega poklica« (burger ohne profession)  ̶  zapisana je 18-krat. Takšna neopredelitev poklica se je pogosto nanašala na osebe s hkratnimi raznovrstnimi upravnimi in trgovskimi posli, ali na zemljiške oziroma vinogradniške posestnike, ki so poglaviten vir zaslužkov imeli v trgovanju s pridelki/vinom. To pa nas ne sme zavesti v sklep, da navedeni meščani niso opravljali prav nobenega poklica. V kategorijo poklicev so popisovalci uvrščali predvsem vse obrtniške poklice in nekatere storitvene poklice, kot so zdravnik, poštni mojster, rejec živine in podobno. V nekaj primerih pa je naveden le poklic brez hkratne navedbe meščanskega statusa. Primer: tedanji poštni mojster je bil Leopold Weiβman. Kot je bilo že omenjeno, so bili njegov položaj, vpliv in prihodki med največjimi v mestu. A ob oznaki poklica ni navedeno njegovo nedvomno meščanstvo.

slika 3.JPG

Slika 3: Mesto Slovenska Bistrica (levo minoritski samostan) pred letom 1681, bakrorez G. M. Vischerja (vir: foto arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica)

Izvzeto iz znanstvene monografije: POKERŽNIK Nina, Slovenska Bistrica z okolico v 18. stoletju, Maribor 2019.

VIRI IN LITERATURA

Viri: neobjavljeni:

Steiermärkisches Landesarchiv Graz (Štajerski deželni arhiv v Gradcu):

  • Archivum Antiquum, Gruppe I, HÄUSERZÄHLUNG (štetje hiš) 1754:
  • Viertl Cilli (Četrt Celje):
  • Karton 20:
  • št. 227 – mesto (Slovenska) Bistrica

Literatura:

CURK Jože, Slovenjebistriško gradbeništvo med renesanso in historicizmom, Časopis za zgodovino in narodopisje l. 70-n. v., št. 1–2 (Koropčev zbornik) (1999), Zgodovinsko društvo in Univerza v Mariboru.

VILFAN Sergij, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996.

ŽIŽEK Aleksander, Skrivno življenje cehov: cehi Celja, Maribora in Ptuja med letoma 1732 in 1859, Celje 2012, Zgodovinski arhiv Celje.

ŽIŽEK Aleksander, Rokodelci mojega mesta: drobci iz delovanja celjskih cehov v času krepitve deželnoknežje oblasti, Celje 2000, Zgodovinski arhiv Celje.

Opombe:

[1] Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996, str. 163.

[2] Meščan je bil v srednjem veku svoboden, polnopraven prebivalec mesta, ki je imel meščanske pravice, vezane predvsem na posest v mestu. Samo polnopravni meščan se je lahko ukvarjal z mestno trgovino ali mestno obrtjo in je lahko sodeloval v političnem in družbenem življenju mesta. Sicer so bili enakopravni, vendar so se pri volilni pravici razlikovali po poklicu in premoženju. Podrejeni so bili mestnim organom. Leksikon: zgodovina, str. 223; Vilfan, Pravna zgodovina, str. 165.

[3] Brez meščanskih pravic so bili Judje, duhovniki, plemstvo, nižji meščanki sloji (služabniki, pomočniki, reveži) in nekateri drugi nižji stanovi (gostači, kajžarji …). Med gospodarskim razcvetom mesta v zgodnjem novem veku se je pojem začel širiti tudi na podeželje, in sicer z vključitvijo posameznih oseb kot »nemeščanov« ali »predmeščanov« v mestno pravno skupnost. »Nemeščani« so bili prosti stvarnih in davčnih bremen mesta in so služili državi. Leksikon: zgodovina, str. 223.

[4] Gostači so v mestu tvorili nekakšen svobodnjaški sloj. V mesto so prišli ali z gospodovim dovoljenjem ali pa so pobegnili, vendar jih njihov gospod ni zahteval nazaj – slednjim je lahko mesto čez leto in en dan podelilo prostost. Bili so sicer svobodni, vendar niso imeli pravic v mestni upravi ter do meščanskih dejavnosti. Lastnega nepremičninskega premoženja niso imeli, gostovali so v meščanskih hišah in se preživljali z dninarskimi posli: meščanom so obdelovali kmetijske površine, izvajali gradbena in druga gospodarska dela. Podrejeni so bili mestnim organom. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 162 in 165.

[5] Vsi našteti so bili opredeljeni kot burger ohne profession.

[6] Curk, Slovenjebistriško gradbeništvo, str. 81–99.

[7] Curk, Slovenjebistriško gradbeništvo, str. 81–99; Aleksander Žižek, Rokodelci mojega mesta: drobci iz delovanja celjskih cehov v času krepitve deželnoknežje oblasti, Celje 2000, str. 189–190 (dalje: Žižek, Rokodelci mojega mesta).

[8] Žižek, Rokodelci mojega mesta, str. 189–190.

[9] Prav tam, str. 163–64.

[10] Aleksander Žižek, Skrivno življenje cehov: cehi Celja, Maribora in Ptuja med letoma 1732 in 1859, Celje 2012, str. 376.

[11] Prav tam, str. 152–153.

[12] Prav tam, str. 152.

[13] Prav tam, str. 204.

[14] Prav tam, str. 50.

[15] Prav tam, str. 242.

[16] Prav tam, str. 407.

[17] Prav tam.

[18] Prav tam, str. 316.

[19] Prav tam, str. 100–101.

[20] Prav tam, str. 184.

[21] Prav tam, str. 30.

[22] Prav tam, str. 233.

[23] Prav tam, str. 349.

[24] Prav tam, str. 369.

[25] Prav tam, str. 356–357.

[26] Prav tam, str. 357–358.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.