Piše: Matej Krajnc
Resonance 2019
Tole sem res težko pričakoval; če imaš zgodnjo diskografijo določenega izvajalca/ke razmetano po mnogih nosilcih zvoka, je pravo zadovoljstvo, ko končno zbereš vse te koščke na en kup. Nemška medvedja družina je v zadnjih letih v dveh obsežnih zbirkah na dvaindvajsetih zgoščenkah obelodanila ves Coleov opus med 1955 in 1964, ko je snemal za založbo Capitol in dosegel tudi največjo komercialno odmevnost z nekaterimi nadvse uspešnimi pesmimi, kot so Stardust, When I Fall In Love, Ramblin’ Rose Lazy Hazy Crazy Days Of Summer in L-O-V-E, lastno televizijsko oddajo, filmsko kariero in domišljenimi albumi.
Tole pred nami pa so začetki, posnetki torej, s katerimi si je Nat King Cole prislužil spoštovanje v jazzovskih krogih kot pianist in vodja tria, še preden se je prelevil v popevkarja. Ray Charles je vse življenje trdil, da so prav ti Coleovi posnetki nanj kot na glasbenika najbolj bistveno vplivali; hell, do srede petdesetih je povsem nesramežljivo zvenel skoraj natanko tako kot njegov vzornik, takrat že v popevkarskih vodah z uspešnicami, kot so Mona Lisa, The Christmas Song, Route 66, Unforgettable, Nature Boy in Too Young. Vendarle pa je njegovo zgodnje obdobje, zaobjeto v pričujoči zbirki, bržčas najpomembnejše zanj kot za glasbenika. Medtem ko je pozneje bil eden najvplivnejših vokalistov, je bil v poznih tridesetih in zgodnjih štiridesetih zlasti pianist (in šele nato vokalist) s slogom, ki je bil svež in zanimiv, očitno pa je, glede na poznejša dogajanja, postavil tudi nekaj pomembnih temeljev jumpbluesovskega/riteminbluesovskega klavirskega sloga, ki ga v petdesetih slišimo tako v nekaterih bebopovskih tehnikah kot na področju popa in pozneje rokenrola. Ko smo že omenjali tudi vokal, je Nat King Cole s svojo zasedbo v zgodnjih vokalnih posnetkih razvijal in dodeloval scatovsko pevsko tehniko, kar je zanimivo spremljati in poslušati kronološko skoz sedem zgoščenk v zbirki. Spomni nas denimo na posnetke bratov Mills.
Fantje niso bili ozki; eden najbolj zanimivih posnetkov iz zgodnjega obdobja je Coleova različica Straussovega valčka o lepi modri Donavi, leto pozneje zasledimo denimo Lizstovo Liebestraum in tako naprej. Glasba Nata Kinga Cola je torej prehajala med najrazličnejšimi slogi, med jazzom, popom in tistim, kar zdaj imenujejo “resna” glasba, gre pa seveda za pop glasbo starih časov in prejšnjih stoletij – nič več in nič manj; tak odgovor bi dobili tudi, če bi o tej zadevi povprašali večino tedanjih skladateljev. Kot sta Mozart ali Liszt pomembna za entertainment svoje dobe, je King Cole pomemben za svojo; gradivo, ki ga je snemal v pričujočem zgodnjem obdobju, pa je tolikanj raznorodno, da se je k tejle zbirki treba preprosto usesti. Jingle Bells, Swanee River (Old Folks At Home), My Blue Heaven, Georgia On My Mind, Straighten Up And Fly Right … In osvežujoče je slišati, da se Nat ni jemal tako zelo resno kot pozneje v visokokomercialnem obdobju, kjer je bil slišati precej manj sproščeno.