Piše: Matej Krajnc
Kulturni center Maribor 2019
Ne vem, kako je dandanes z mladežjo, a svojčas, pred stoletji, ko je bil tale pisun še v predcicibanskem obdobju (in tudi potem, ko je bil že ponosen ciciban in pionir), so bili Mehurčki aksiom. Zakon, kot se zdaj reče. Nekaj, kar pač je. Pesniški soundtrack rosnih let, ki pravzaprav nikoli ne preide. Ob Mehurčkih in Martinu Krpanu sem se leta 1978 naučil brati in zato je zame novica o izidu tele plošče bila še tolikanj bolj vesela.
Jes, jes, Mehurčki so seveda polni “stereotipov” in politične nekorektnosti iz starih časov, denimo tista pesem o Turku, a če jih gledamo s kar najširšimi očmi, so Mehurčki tisti veliki tekst slovenske mentalitete, ki z Martinom Krpanom, Kozlovsko sodbo in Butalci tvori kvartet najpomembnejših tekstov naše literarne zgodovine – sem bi morda sodil zgolj še Robov Deseti brat. Klatiti Mehurčke na raven zgolj otroških pesmi bi bilo torej tako, kot če bi – pa uporabimo sodobno primerjavo – o Applovi uri rekel, da je zgolj ura. Seveda pa je dejstvo, da Mehurčki kot otroške pesmi imenitno funkcionirajo in da so drugi odtenki namenjeni za kakšen drug drugačen zapis. Tokrat smo jih dobili v obliki glasbene plošče/zvočne knjige; kot neke vrste glasbeno pravljico, kar je zasluga Boštjana Sokliča in njegove druščine.
Soko je uglasbil Župančičeve pesmi, Vid Sark (flavta, sintetizator, tamburin, glas), Urša Kranjc (glas, step), Hors (znameniti Aleš Hadalin s svojim metamorfozičnim glasom) in seveda sam Soko s kitaro in glasom pa so jih obudili v življenje. Uglasbitvam ni moč reči kar folk glasba in jih s tem odpraviti, ampak gre za različne odtenke folkovske čutnosti z dodatki (učinki flavte, sinta, glasov …) in sodobne produkcije, kar v našem primeru pomeni zlasti čistost posnetkov, pa tudi neposrednost; te pesmice pred nas kar skočijo in se nam predstavljajo, druga za drugo, kot se spodobi. Kar je še več: Soko je spisal tudi vezni tekst, zgodbo, ki veže Župančičeve pesmice v konceptualno celoto. Ta vezni tekst bere igralka Sabina Kogovšek. Taka odločitev seveda meri v interdisciplinarnost; povezovanje pravljičarstva, igralstva, pravljice, proze, poezije in glasbe. Tudi s tega aspekta je pred nami kompleksna in dobrodošla izdaja. Hkrati pa lahko, če odmislimo vse te zahtevne literarnoteoretske marnje, enostavno uživamo v pripovedovanju in pesmicah. Boštjan Soklič je spisal “vzporedne Mehurčke”, ki jih Župančič zgolj dopolnjuje; ali obratno. In če na vse to pozabimo, imamo pred seboj zgodbico in lep kupček pesmic. Pesmic, ki še danes ostajajo visoko pri vrhu (ali na vrhu) domače pesniške produkcije (za mlade). Skorajda nedosegljivo visoko so, četudi je naša tovrstna produkcija nadvse obsežna.
Osnovni tantadrujski kvartet dopolnjuje niz gostov/gostij: Bojan Šen (mandolina), Aleš Koren (violina), Petra Trobec (glas, harmonika), Andrej Tomažin (tolkala), Ksenija Pirc (klavir), Zoran Soklič (recitacija; prisluhnite Cicibanu in čebeli), Žiga Čuk (trobenta) in Jure Krajnik (bas). V ilustracijo zvočne podobe plošče: V Črep! na tleh je lonček slišimo tudi kratek, a učinkovit solo na električni kitari, ki takoj pade v uho in ostane tam do naslednjega poslušanja. Zdi se, da ga bo treba prakticirati; svetujem, da tudi v šolah. Četudi je svet Župančičevega Cicibana dandanes na videz že nekoliko arhaičen, bržčas kljub vsemu ni tako. Otroci namreč nimajo točno določenih časovnih “svetov”, ustvarjajo si svoje. Česar odrasli nismo (več) sposobni. In s tem so oni pred nami vselej v prednosti.