NOVI ROMAN ALPINISTA MILANA ROMIHA
Gore so močnejše od življenja, močnejše od smrti, od vsega. Kogar začarajo in se ga polastijo, ne more več svobodno dihati, čeprav so prav gore zanj največja svoboda, melodija, zamaknjenost, poezija, smisel in tudi paradoks.
O takem doživljanju gora govori roman znanega slovenskega alpinista, pesnika in pisatelja Milana Romiha. V svoji novi knjigi z naslovom Skozi trave oblakov (samozaložba, 2019) povezuje zaljubljenost mladega fanta, študenta primerjalne književnosti, z njegovo predanostjo goram. Protagonist je v gorah junak, saj tam vse zmore in premaguje najbolj strme stene, v ljubezenskem srečanju pa je sprva plah in prestrašen ter nespreten in poln dvomov. Naključje je tisto, ki združi mladi par, toda dekle kaj kmalu začuti, da jo fant, čeprav jo zelo ljubi, postavlja šele na drugo mesto. Zdi se ji, da se ne more kosati z gorami, utesnjuje jo strah, da se bo ljubemu kaj zgodilo. Njuno zbliževanje in oddaljevanje je opisano v poetičnem jeziku, subtilno in z zamaknjeno predanostjo. Tudi sicer je avtorjev slog bogat, razkošen, prepreden z izbranimi prispodobami, jezikovno prečiščen in estetsko vabljiv. V romanu daje besedo prvoosebnemu in tretjeosebnemu pripovedovalcu, literarno prepričljivi so notranji monologi, pisec je močan v dialogih, njegovo opisovanje je slikovito in nazorno, hkrati sta v njem očitna pogled in videnje rahločutnega poeta. Pred bralkami in bralci se nizajo podobe iz visokogorij, spoznanja o ljudeh iz eksotičnih dežel, kamor se alpinist nameni, pred njimi vstajajo slike neznanega in drugačnega sveta, vendar pa se ta glede človeške topline, dobrote, spletanja vezi in ustvarjanja bližine ne razlikuje veliko od našega; v njem tudi zlu ni mogoče ubežati. S svojo posebno govorico se ponujajo avtorjeve pesmi, ki nam literarno stvaritev še bolj približajo in pomagajo vstopiti v lepoto v čisti obliki.
Z romanom Skozi trave oblakov bo Milan Romih zagotovo obogatil slovensko alpinistično prozo in siceršnje romaneskno ustvarjanje. Kot alpinist, ki se je povzpel na številne najvišje vrhove, piše poznavalsko, z naklonjenostjo do soplezalcev, hkrati pa tudi zanimivo in privlačno za tiste, ki sami osvajanja gorskih vrhov niso doživljali in jih privlači samo pisanje o njih. V romanu se je mogoče seznaniti tudi z nekaterimi dogodki iz alpinističnega sveta, ki so vzbudili pozornost in nasprotujoče si odzive.
Alpinisti in alpinistke se zmeraj gibljejo na robu življenja. To, kar jih kliče v gore, je močnejše od njihove želje po preživetju. V tem dogajanju in prizadevanju je nadvse pomembno tudi prijateljstvo. Tisti, ki so v navezi, so odgovorni zase in sočasno za soplezalce. Velikokrat se primeri, da morajo vse postaviti na kocko in s tveganjem lastnega življenja storiti nemogoče. V trenutkih, ki bi lahko bili usodni, se šele zavedo, kako velika dejanja pravzaprav zmorejo.
Roman Skozi trave oblakov s svojo literarno močjo omogoča in spodbuja vživljanje v ljudi, ki so si izbrali ljubezen do gora ali pa so jih vrhovi sami poklicali s čudežno pesmijo. Naj se zgodi karkoli, bilo je vredno, utemeljeno in smiselno, da so se povzpeli navzgor in dosegli vrh. Plezanje, premagovanje skal in vzpenjanje imajo tudi simbolni pomen. Človek mora najti moč, obvladati samega sebe in doseči vrh, vse to pred obličjem smrti. Smrt je neizbežna, preži v ledu in snegu, obvladuje sončne žarke, ždi v prepadu in se potuhne pod previsom. Če se je življenje strnilo v prihod na vrh in občutke zmagoslavja, potem se ni treba zmeniti zanjo, vseeno pa nam zaradi tega, kar se mlademu fantu zgodi na koncu, ni vseeno. Zaboli nas pri srcu. Bili smo z njim. Besede so nas povabile v njegove podvige, vzpone in padce, veselje in pobitost, dvom in navdušenje. Kje je zdaj? To vedo samo gore.
Marija Švajncer