Ne, ne bom se razpisal o Melaniji, čeprav je tukaj na začetku ne omenjam samo retorično. Omenjam jo zato, ker se je menda zjokala, potem ko je izvedela, da je njen mož dosegel svoje ameriške sanje – bil izvoljen za predsednika ZDA. Ne vem kaj pojem ameriške sanje pomeni mladini, ki ni doživela šestdesetih prejšnjega stoletja kot otrok socializma, kakršni smo bili pripadniki moje generacije. Meni se ob omembi ameriških sanj v mislih pred očmi še vedno zapeljejo ameriške limuzine in kabrioleti s poudarjenimi repi, ki sem jih občudoval ob gledanju filmov v kinu in na črno-belem ekranu prve družinske televizije. Medtem ko so starši z odrekanjem privarčevali za prvega fička in kasneje za VW hrošča, so se elegantne dame in gospodje tam čez lužo prevažali vsak v svoji limuzini, ki je bila v mojih očeh velika skoraj toliko kot naša dnevna soba v socialističnem bloku. Potem so te limuzine zapeljali na široke dovoze svojih velikih lepih hiš. »Vau«. Da ne bo pomote, ob vsem tem se niti malo nisem počutil revnega ali prikrajšanega. Saj nisem bil. Sanje in želje ima vsak, tudi tisti s polno ritjo in srebrno žlico v ustih. Gorje tistim, ki jih nimajo.  Ali so duševno bolni, ali pa naveličani vsega. Morda ni vse v željah in bi se morali ljudje bati tudi starega židovskega prekletstva, ki se paradoksalno glasi nekako takole: »naj se ti želje uresničijo« (angl.: may you get what you wish for).

V petdesetih letih, ki so minila od zlatih časov ameriških limuzin, smo tudi Slovenci za rep ujeli svoje ameriške sanje. V povprečju imamo po dva avtomobila na družino in večinoma živimo v lastnih privatnih hišah in udobnih stanovanjih. Občutek mi pravi, da posebno srečnejši zato nismo. Občutki so seveda varljivi, še posebno kadar gre za emocionalno primerjavo, ki vključuje razliko med odraščajočim otrokom in njegovo 50 in več let starejšo izvedbo. Žal objektivnih kazalnikov sreče nekdanjega »socialističnega raja« nimam na razpolago. Sodobnost tudi srečo meri z ustreznim indeksom. V splošnem ni videti, da bi ta indeks dosti odstopal od vsemogočnega indeksa bruto domačega proizvoda (BDP) po glavi prebivalca.  Slovence indeks sreče umešča na 44 mesto med vsemi državami, BDP po glavi pa na 37 mesto. Smo nekoliko manj srečni, kot pa bi glede na ekonomske razmere morali biti. Morda zato, ker smo do ameriškega sna oziroma do želenega zasebnega bogastva prišli na račun osiromašenja skupnega.  Morda zato, ker se nekateri bolj in drugi malo manj zavedamo, da se naše perspektive in še bolj perspektive naših otrok v tej državi zožujejo in zapirajo.

Pred kakim mesecem sem se udeležil dogodka na Trgu Francoske revolucije v Ljubljani. Dogodek je bil namenjen aktualizaciji misli Hannah Arendt s posebnim poudarkom na revoluciji. Hannah Arendt je v svojem delu »On Revolution« primerjala Ameriško in Francosko revolucijo. V nasprotju s popularno marksistično in tudi liberalno interpretacijo je Arendt-ova prišla do zaključka, da je bila Ameriška revolucija uspeh, Francoska pa polom. Prva je ostala zvesta obljubi ustanovnih očetov ZDA o svobodi, druga pa je po mnenju Arendt-ove zaradi sočutja do trpljenja množic povozila začetne obljube o osvoboditvi človeka. Z drugimi besedami, revolucija, ki vznikne ali se napaja pretežno iz materialne bede in nuje v sebi ne nosi zmožnosti odrešitve. Po mnenju Arendt-ove je to zato, ker materialno ugodje ni vse kar ljudje potrebujemo ali si celo želimo. Skrita želja ljudi ni »vsakemu po njegovih potrebah«, temveč »vsakemu v skladu z njegovimi hrepenenji (angl.desires)«.

Na dogodku, ki ga omenjam, sta aktivno sodelovala tudi predstavnika dveh ekoloških gibanj. Sam sprva nisem videl neke logike v njuni udeležbi na dogodku povezanem z revolucijo. A se je izkazalo, da je organizator dobro vedel zakaj sta tam. Pišem po spominu, zato naj mi protagonisti in bralci oprostijo, ker si imen organizacij nisem zapomnil. Jasno je, da sta oba predstavnika ekoloških gibanj obravnavala največji problem sodobnega sveta – globalno segrevanje. Predstavnik prve ekološke organizacije, mladenič, je zagovarjal (v neprevedeni obliki) »green new deal«. Bralec naj mi dovoli, da prevedem ta izraz kot »zeleni novi dogovor«, krajše ZND. Gre za strategijo in program, ki vidi rešitev za probleme globalnega segrevanja v novem investicijskem ciklusu t.i. zelenih vlaganj. Pod tem si lahko predstavljamo vetrne in fotovoltaične elektrarne, električne avtomobile, organiziran javni prevoz, izposojo koles ipd. Po njegovih besedah naj bi za ustavitev segrevanja zadostovale usmerjene zelene investicije v višini tam nekje okoli 2% BDP-ja. Mladeniča sem prosil za točnejše podatke in izračune, a jih kljub njegovi obljubi do dandanes nisem prejel. Na moje začudenje je zagovornica druge ekološke organizacije začela svoj nastop s kritiko tega zelenega novega dogovora (ZND-ja). Predstavila je drugačen pogled na problem globalnega segrevanja in rešitev, ki se imenuje odrast (angl.de-growth, degrowth). Stališča, ki jih zagovarja gibanje odrasti se mi zdijo mnogo bližje realnosti, kot stališča ZND. Da bi lahko s skromnimi 2% BDP-ja zaustavili globalno segrevanje in udobno živeli naprej se mi zdi pravljica za lahkoverne. Saj ne, da bi verjel, da je odrast rešitev sama na sebi. Če se izrazim v prispodobi ima po moje enačba globalnega segrevanja mnogo več neznank, kot ima človeštvo trenutno na razpolago inštrumentov za njeno razrešitev. Seveda je zelo verjetno, da imajo prav znanstveniki, ki opozarjajo na pretečo nevarnost globalnega segrevanja. Medji nam poleg grozečih napovedi pogosto servirajo tudi spodbudne novice o izumih, ki naj bi omogočali zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov na en ali drug način. A več kot očitno je, da neke globalne bilance ni na vidiku ali pa jo iz razlogov verjetne nepopularnosti uspešno skrivajo. Ta bilanca bi morala konsolidirati razpoložljive tehnologije, razpoložljive naravne vire, potrebna vlaganja, posledice za porabo vsakega posameznika in ob tem upoštevati tudi verjetnost dogodkov, ki jih napovedujejo podnebni znanstveniki vključujoč tudi verjetnost dogodkov, ki lahko zavrejo globalno segrevanje. V tej bilanci bi seveda morale biti tudi projekcije naraščanja števila prebivalstva v Afriki, na Indijski podcelini, v Južni Ameriki in povprek v pretežnem delu muslimanska sveta. Ob vsem tem je potrebno upoštevati še politični vidik, pri čemer svetovna porazdelitev in lastništvo strateških surovin ni nepomembna. Ključno politično vprašanje je, kako ta hipotetična globalna bilanca obravnava potrošnjo vsakega posameznika v vsaki izmed držav. Kot razkrivajo podatki, ki mi jih je posredovala že omenjena zagovornica odrasti, bi bilo potrebno za zaustavitev globalnega segrevanja  občutno zategniti pas na svetovni ravni. Skoraj bi stavil, da so ali bodo eni v tem bolj “enaki” kot drugi. Nazadnje je tu še zdrava skepsa do vsega kar nam servirajo poglavitni mediji.

Dejstva, ki sem jih navedel niso nič novega. Verjamem, da se jih na nekem nivoju zaveda večina svetovne populacije. Zato je trenutna politična klima dejansko uperjena proti ukrepom za zaustavitev globalnega segrevanja. Ne čudi nedavni uradni odstop ZDA od Pariškega dogovora. Evropske politične elite morajo biti v svoji gorečnosti do ukrepov za zaustavitev globalnega segrevanja zelo previdne. Upor rumenih jopičev v Franciji je izbruhnil, potem ko je vlada hotela povišati cene goriv ravno zato, da bi spodbudila ljudi k zmanjševanju izpustov CO2.  Kapitalizem v kombinaciji s parlamentarno demokracijo kakršen se prakticira na Zahodu je vsaj za zahodnjake zelo uspešna družbena oblika za doseganje rasti. Ko rast ni več mogoča ali smiselna oziroma je potrebna celo odrast, potem zahodni kapitalizem odpove na celi črti. Vladajoče elite ne posedujejo nobene moralne avtoritete s katero bi ljudstvo lahko pripravile do samo-odrekanja.

Niti ni pomembno ali so vse pogostejše ekološke katastrofe, ki jih dnevno gledamo na TV v resnici povezane z globalnim segrevanjem ali pa so samo posledica medijskega tempiranja, friziranja in pretiravanja.  Ljudje namreč ne občutimo stiske samo kadar dejansko fizično trpimo, temveč tudi takrat ali takrat še mnogo bolj, ko stiska prizadene druge in se v nas naseli strah. Dve sestri poznam od njunega otroštva dalje. Ko sta bili majhni, je starejšo v pričo mlajše hudo, do krvi, ugriznil pes. Obe sta že odrasli in imata družini. Starejša ima tudi hišnega ljubljenčka – rotvajlerja. Mlajša se še danes neizmerno boji psov.

Tako stanje, torej na eni strani nezaupanje v elite, nepripravljenost na odrekanje, uporništvo in na drugi strani strah pred posledicami globalnega segrevanja in naraščajoč aktivizem, očitno povzroča vse večji razkol med ljudmi. V ZDA, kjer je ta razkol najbolj očiten, nekateri že govorijo o možnosti državljanske vojne. To je po mojem mnenju novinarsko pretiravanje.  Mnogo bolj verjetna in vladajočim elitam prikladnejša rešitev je diktatura. Ta se je pravzaprav že začela z vse bolj izrazito cenzuro. Če bi zato sedaj pristali na tezo, da se je Ameriška revolucija znašla pred zgodovinskim izzivom za katerega trenutno še ne pozna rešitve po skoraj četrt tisočletja nenehnega vzpona, potem moramo absolutno priznati, da se je naboj slovenske osamosvojitve izpel že po četrt stoletja in je izziv pred katerim stoji Slovenija vsaj enako velik, če ne še mnogo večji. Kako je, glede na teze Arendt-ove, to mogoče, saj naša osamosvojitev ni potekla iz neke materialne nuje?  Morda Arendt-ova ni čisto dobro zadela bistva uspešne revolucije. Morda ameriške sanje niso za slovenske glave. Morda ameriške sanje (utopija) niso več produktivne za nikogar, a njihovo nasprotje, torej diktatura (distopija) se vsekakor ponuja sama na sebi kot splošna rešitev. Ob vseh teh podnebnih, demografskih in političnih neznankah je težko reči ali je problematika globalnega segrevanja rešljiva brez kaosa ali celo vojne ali ni. Z vidika elit, diktatura razreši problematiko globalnega segrevanja v vsakem primeru. Bodisi zgolj s propagando, bodisi s prisilnim zategovanjem pasu ljudstva, bodisi z odstranitvijo odvečne populacije. Nuja in posledični kaos služi protagonistom kot opravičilo vsakršnih družbenih sprememb. Kot je ugotovila Arendt-ova radikalne spremembe ne vodijo nujno k deklariranim ciljem. Ne samo Francoska revolucija tudi slovenska polpretekla zgodovina je eklatanten primer take preobrazbe. Nuja in kaos narodno osvobodilne vojne je predvsem vodstvu slovenske komunistične partije služila zgolj kot kulisa za komunistično revolucijo. Proglašena narodna osvoboditev ter delna državnost sta bili več ali manj samo stranska proizvoda, odpustek nekomunistični večini, ki je voljno sodelovala v osvobodilni vojni. Kot že zapisano, revolucionarne spremembe ne vodijo nujno k deklariranim ciljem in kot je znano se spremembe ne obrnejo nujno v prid vsem protagonistom ali z drugimi besedami, revolucija pogosto žre svoje otroke. To verjetno najbolje ilustrira Oktobrska revolucija v Rusiji. Kljub časovni odmaknjenosti je njena primerjava s sodobnostjo vsaj delno na mestu, saj obe obdobji zaznamuje plejada različnih struj in frakcij, ki si želijo sprememb. Tako kot v carski Rusiji v obdobju pred revolucijo praktično nihče več ni podpiral carja, tako se dandanes praktično nihče več ne zavzema za nebrzdan kapitalizem. A vsaka izmed političnih struj vidi rešitev v drugačnih ukrepih. V carski Rusiji in tudi v času po odstavitvi carja so bili boljševiki politična manjšina.  A so na eni strani znali lepo saditi rožice in na drugi strani niso poznali nobenega usmiljenja, saj je bilo po njihovem usmiljenje nepotrebno privzgojeno čustvo povezano z vraževerjem in religijo, ki poneumlja ljudstvo. Boljševiki so kmetom obljubili zemljo, delavcem tovarne in oblast sovjetom. Nobene od obljub niso izpolnili. Nasprotno, po revoluciji so kmete strpali v prisilne zadruge – kolhoze in veleposestniško zemljo so spremenili v solhoze, ki so jih enako kot tovarne upravljali centralno iz Moskve.  Sovjetom niso nikoli prepustili oblasti. Spremenili so jih v navadno transmisijo centralne partijske politike. Seveda take prevare niso mogli izvesti brez posledic oziroma uporov. Najbolj znan je Kronštatski upor sovjeta mornarjev leta 1921. A mnogo bolj povedna je avtohtona anarhistična revolucija ukrajinskih kmetov (Makhno) in njihov upor zoper centraliziran boljševizem. Ukrajinski uporniki so na svojem teritoriju v resnici izpolnili vse pred-revolucionarne boljševistične obljube. Ta upor in še mnoge druge so boljševiki zatrli v krvi. Kot zmagovalci so izšli iz revolucije, kontrarevolucije in drugih uporov. A to je bila pirova zmaga saj so boljševiki zato, da so odstranili druge struje, morali prepustiti mnoge vzvode oblasti v roke tajni policiji ČEKA, pozneje preimenovani v NKVD. Ta je na koncu poskrbela, da je tudi večina najbolj gorečih boljševikov končala v gulagih. Kdor se zadnji smeje se najslajše smeje. NKDV se je kasneje preimenoval v KGB. Lahko ugibate iz katerih vrst izhaja sedanji predsednik Rusije.

Naj velja ta zgodovinska lekcija kot opomin tako sedanjim in bodočim eko-revolucionarjem kot tudi drugim privržencem ali nasprotnikom sprememb. Preobrazba je sicer neizbežna. A ni verjeti na besedo tistim, ki sadijo rožice. Ameriške sanje (z drugimi besedami demokracija v sedanji obliki), četudi zavite v ZND, ne morejo razrešiti globokega družbenega razkola, ki smo mu priča, naj bo nevarnost globalnega segrevanja resnična, realno sploh rešljiva ali samo navidezna. Z vidika običajnega ljudstva je nujen radikalen preobrat, ki bo spremenil delovanje družbe, ni pa nujna in zaželena krvava revolucija. Zanašanje na prisilo bi bila pirova zmaga za kogarkoli. A, če sledimo mislim Arendto-ove, je za miroljubno preobrazbo čas samo, dokler nuja ne prevlada nad razumom. Če vas zanima možnost radikalne in miroljubne preobrazbe si preberite knjigo »Nova civilna družba«.