Leonard Cohen: Thanks For The Dance

Piše: Matej Krajnc

Columbia 2019

LeonardCohen2019_TFTD_5x5_hi-res

Moram priznati, da sem bil presenečen, ko sem pred časom zasledil obvestilo o prihodu pričujoče plošče. Moram priznati, da po drugi strani nisem bil presenečen. Moram priznati, da sem bil nekolikanj razočaran, ker je projekt pričakovano vodil Cohenov sin Adam, ker se mi je vedno zdelo (in se mi še), da ni prenašalec očetove bakle, a gojiti taka pričakovanja je seveda jalovo početje. A to trenutno niti ni najpomembneje, ker je zdaj zlasti “keeper of the key” očetove zapuščine. Moram priznati, da nisem bil več razočaran, ko sem slišal ploščo, čeprav se mi še vedno zdi, da je bilo pri spočetju prisotnih preveč ljudi in da so vsi po vrsti z izjemo Dannyja Lanoisa in Jennifer Warnes preveč patetični, kar se izkaže tudi v kratkem filmčku o genezi plošče. Pomemben pa je rezultat. Cohen je zapustil fragmente, ki jih je bilo treba dokončati, in delo je opravljeno dobro. Zadnji temeljni obračun še vedno ostaja plošča You Want It Darker (2016), pričujoča plošča pa je nadvse dobrodšel spomenik in opomnik – čeravno kratek – da je Cohen do konca obdržal lucidnega duha in smisel za vezanje besed, njegovi recitali (za kar pri veliki večini pesmi dejansko gre) pa zares zvenijo, kot da se oglašajo iz onostranstva, a so hkrati ves čas z nami, tukaj, opominjajo nas, da svet besede in glasbe ni svet mrtvih, temveč živih, slovo pa … hja, je neizogibno, a s takim opusom in s tolikšno prezenco nikoli zares dokončno.

Zadnji ples torej … He, Thanks For The Dance nekako napelje na naslov stare pesmi, ki jo je Cohen izvajal na svojih “vrnitvenih” nastopih in z njo zaključeval – Save The Last Dance For Me. Ples je tudi sicer bil pomembna rdeča nit skozi Cohenovo delo: Do I Have To Dance All Night, Dance Me To The End Of Love, Take This Waltz … In tale zahvala, poklon v naslovni pesmi, je Cohenova zadnja beseda, njegovo slovo od tukaj, kamor se bo odslej vračal na drugačen način. Pesem je mojstrska, kot je mojstrski tudi single Happens To The Heart; če se vam zdi, da ta pluje skoz že večkrat preplute vode, se ne motite, a to je zgolj začetek potovanja po bližajočem se post(h)umnem, ki kljub vsemu noče zapustiti tukajšnjega in sedanjega. Nasprotno, življenja se tako oklepa, da na koncu sploh ne verjamemo več, da gre za poslednje pozdrave. A oklepa se ga, medtem ko pospravlja za seboj (The Goal, The Hills).

Cohen – kot naš Pengov – ni bil nikoli tematsko protestni ali angažirani pesnik, a vse, kar je tozadevnega napisal, je še tolikanj bolj odmevalo: Pengovovi Generali in Stari klovni, Cohenove First We Take Manhattan, The Future, Democracy … Ko na pričujoči plošči poslušamo Puppets, je takoj jasno, da gre za eno najpomembnejših Cohenovih tovrstnih pesmi, morda ne toliko zaradi metafore, ki je že znana, kot zaradi prezence, ki jo oddaja njegova interpretacija: pogorišča, napovedana v The Future, so zdaj pred nami, plazimo se čeznje, ne da bi imeli – mi ali kdorkoli drug – možnost karkoli narediti. In samoironična, a nadvse iskrena zaključna Listen To The Hummingbird po naslovu priklicuje še eno staro popevko – Listen To The Mockinbgbird, le da v Hummingbird Cohen še enkrat na duhovit in neizpodbitno svoj način opozori na dejstvo, kako drobno in nepomembno je naše bivanje in zlasti naše samopoveličevanje v njem. “Listen to the hummingbird / Don’t listen to me”. Glasbene podlage so vseskozi atmosferične in realizirane tako, da podprejo poezijo in interpretacijo, Cohenov glas je v ospredju, za njim pa zvoki, ki mu pomagajo do-zveneti, ne pa tudi zveneti. Njegov glas sam je vselej dovolj, vse ostalo je zgolj dodatna razsežnost, ki nam pomaga kontekstualizirati besede, tudi ko/če jih zapoje (Happens To The Heart, Thanks For The Dance). In Cohen se tudi na koncu ne odpove ljubezni, telesu, vonju po ženski … smrti (The Night Of Santiago). Lisjak stari!

Če ste brali tudi knjigo The Flame, zadnjo pesniško zbirko, ki je ni zmogel dokončati, potem nekatere poezije s tele plošče že poznate. Po treh, štirih poslušanjih plošče Thanks For The Dance v Cohenovem opusu ne glede na moč You Want It Darker ne bi mogel več pogrešati, pa čeprav kot dodatek že izrečenemu, čeprav kot nekakšen apendiks na vse njegove plese, obrede in obrazce. Pesmi Happens To The Heart, Moving On, The Night Of Santiago, Thanks For The Dance, It’s Torn, The Goal, Puppets, The Hills in Listen To The  Hummingbird so po drugi plati spet preveč esencialne, da bi bile ali ostale zgolj “dodatek”. Zato recimo: gre za statement, ki je prišel kot dopolnilo že izrečenemu. Cohen ga je poslal zato, da ne pozabimo na osnove. In za to hvala tudi Adamu in ekipi!

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.