Piše: Matej Krajnc

Helidon 2019

Na pričujočem drugem delu Smolarjevih Helidonovih uspešnic (prvi je izšel l. 2017) srečamo še več pesmi, ki so tako ali drugače krojile domačo glasbeno podobo zadnjega četrt stoletja. Smolarjeva kariera traja še precej dlje, od leta 1981, kar pomeni, da bo kmalu štirideset let od prvega nastopa; prvo kaseto je izdal osem let pozneje in do takrat je bilo kar nekaj pesmi na njej med ljudmi že znanih. Širša priljubljenost je prišla v devetdesetih in to desetletje je zastopano tudi na tejle plošči. Leta 1998 je Smolar posnel svoj prvi “best of”, Od A do S, s katerim je zaprl prvi del svojega diskografskega poglavja pri založbi Helidon. A govoriti o “izboru” Smolarjevih pesmi je kaj nehvaležna zadeva – nekatere so iz množice pesmi, ki jih je posnel za Helidon za hip morda res zaštrlele malce bolj kot druge, kar je seveda čisto normalno, a poslušalci se bodo spomnili vseh – velikega hita Bognedaj, da bi crknu televizor prav tako kot Božanskega glasu in Pasjih dnevov prav tako kot Ko spregovoriš ali Po službi. Na pričujoči plošči je tudi znamenita balada Daleč je za naju pomlad, ki jo je nekoč v Delu za primer javno postavil mojster Janez Menart, posnel pa denimo tudi Oto Pestner. Balada z mojstrskim zaključkom “Ponoči k meni se privije, / vsak njen dotik, tako poznan, / mi prežene grenko misel: / kdo od naju ostal bo sam?” sodi med najvidnejša samospevska dela pri nas in vse bolj apelira tudi na generacije, ki so se, ko je pesem izšla (1994), zgolj nasmihale: “Kje je še to!” Smolar je bil, ko je pesem posnel, star približno petintrideset let, pisec teh vrstic še ne devetnajst. Kako gre čas, bi veljalo zapisati, v slogu ene od pesmi na tejle plošči, tokrat iz leta 1996.

Bognedaj, da bi crknu televizor, Radi se imejte, Saj te prime-pa te mine, Pasji dnevi, V Slogi pa vrtijo, Ko sem bil mlad, sem bil trapast, Daleč je za naju pomlad, Premau … Na koncu inštrumental Srečno pot, ki ga najdete na albumu Jaz sem nor (1997). Vsega skupaj je na obeh ploščah Helidonovih uspešnic štirideset Smolarjevih pesmi s sedmih plošč. Tempo devetdesetih je bil hud; samo za Helidon med letoma 1993 in 1998 vsako leto vsaj en album (leta 1997 dva, ko je izšel še ponatis kasete No ja, pa kaj z dodatki) in tak tempo se je nadaljeval še vse do prve polovice naslednjega desetletja. Vsaka teh plošč se je prodala v zavidljivem številu izvodov in pričujoča statistika je čisto empiričen spomin na čase, ko ljudje še niso mislili, da so kulturne vsebine zastonj. Tudi to je dobra kost za žvečenje in ob poslušanju Smolarjevih pesmi tuhtajmo tudi o njegovi v marsikakem pogledu pionirski vlogi pri osvežitvi jezika v popularni glasbi pri nas. Malokdo se je vsakdanjih tem loteval na tako svež način. Ob že omenjenem prvem delu imamo zdaj pred seboj levji delež tistega, kar se je v Smolarjevem opusu najbolj prijelo. Drži se še dandanes, kar tudi marsikaj pove.