Piše: Matej Krajnc

Helidon, 2008

Adi Smolar je leta 1998 pri založbi Helidon izdal kompilacijo Od A do S, na kateri je zbral svoje največje uspešnice, nekatere tudi v novih preoblekah, nato pa se je začelo njegovo sodelovanje z založbo Nika, ki je leta 1999 najprej rodilo album Je treba delat. Leta 2008 je pri Helidonu izšla pričujoča zbirka, box-set, v katerem so zbrani vsi albumi, ki jih je posnel za založbo v obdobju 1993-1997, kompilacija pa iz razumljivih razlogov ni vključena. Pet je tudi nekakšna jubilejna, “okrogla” številka, ki na svoj način priča o bogatem kantavtorskem opusu; pa Adi Smolar še zdaleč ni rekel zadnje besede in po tem prvem kreativno bogatem in komercialno/medijsko odmevnem obdobju je zaokrožil še eno diskografsko petico plus.

O glasbi, ki jo najdemo v pričujoči zbirki, smo že poročali ob izidu dveh kompilacij Helidonove uspešnice 1 in 2, a Smolarjeva kantavtorska zgodba je za razvoj naše (popularne) glasbe ena ključnih, zato se spodobi, da si drobno(o)gledamo tudi tole zbirko. Na prvo oko gre za klasičen box-set; pet plošč in knjižica z besedili, v kateri najdemo tudi fotogradivo iz različnih obdobij Smolarjevega ustvarjanja pri Helidonu. Kot smo že zapisali, so plošče nastale v obdobju petih let v obliki zgoščenk in kaset; kaseta je praviloma izšla nekoliko pred zgoščenko, na slednji pa se je v primeru prvih treh albumov znašla tudi kakšna pesem več, kar je bilo Smolarjevo darilo tistim, ki so odšteli več denarja za zgoščenko. Dodatne pesmi z njih so sčasoma postale iskane, v pričujoči zbirki pa jih najdete vse na enem mestu.

Če niste živeli v devetdesetih, bržčas ne veste, kakšen pečat je na sceni pustil izid Smolarjeve kasete No ja, pa kaj. Šlo je za nenavadno izdajo, posneto v živo, na njej pa sam protagonist s kitaro, ki prepeva svoje pesmi iz vsakdanjega življenja in vmes pove tudi kakšno duhovito anekdoto. Ni šlo za prvo Smolarjevo izdajo, a bila je prva izdaja pri veliki založbi, ki jo je dočakal po dvanajstih letih nastopanja. Izdaja je bila nenavadna tudi zato, ker v prvi polovici devetdesetih ni bilo ravno običajno izdati koncertno kaseto zgolj s kitarsko spremljavo – bodo radijske postaje te pesmi sploh vrtele, se je bržčas marsikdo spraševal. Uredniki so tovrstno glasbo neradi pripuščali v “prime time”. A v začetku devetdesetih se je dogajal preporod domačega kantavtorstva, ki je šel v več smeri: skrajno komercialno z imeni, kot so denimo Aleksander Jež, Zlatko Dobrič in Brendi, nato “udarec” rokerjev iz osemdesetih, ki so zapustili matične bende in začeli “na svojem”, tu je treba omeniti zlasti “tri -in”: Predina, Kreslina in Lovšina, vsak od njih je ubral svojo, komercialno uspešno ustvarjalno smer, “pesniška” generacija prav tako še ni rekla zadnje besede, Tomaž Pengov je leta 1992 izdal svojo morda najboljšo ploščo Rimska cesta, “novi kantavtorski val” pa je bil pravzaprav najpomembnejši, v njem zlasti dva protagonista: Adi Smolar in Iztok Mlakar. Oba sta pošteno spremenila recepcijo in percepcijo avtorske pesmi na začetku digitalne dobe, Smolar s poetiko, ki ji ni bila tuja nobena tema, najsi je bila videti še tako obrobna, Mlakar pa z narečnimi zgodbami s Primorske; z njimi je ta del dežele dokončno postavil tudi na individualni glasbeni zemljevid in nadgradil odmevnost nekaterih uspešnih (pop)rockovskih bendov s tistega konca. V Celju je leta 1992 nekolikanj dlje od medijskih dosegov začenjal svojo kantavtorsko pot tudi pisec tega zapisa, ki mu je Smolarjevo delo odprlo “dihalne pore”: začel sem namreč kot izrazit uglasbljevalec poezije, lastne in drugih, ob izidu kasete No ja, pa kaj pa mi je postalo jasno, da tudi glasba v povezavi z besedo prenese inteligentno in duhovito upesnjevanje vsakdanjosti, ki sta jo v poeziji izmojstrila Janez Menart in Ervin Fritz, in da so široka polja jezika dovolj široka, da lahko v pravem kontekstu in v pravi meri zajame vse domove govorice. Treba pa je seveda znati pisati in Smolar je znal iz najmanjših podrobnosti izluščiti jezikovne bisere, ki so se dotaknili vseh, tudi tistih, ki sicer “ne poslušajo besedil”; znal jih je pritegniti tako, da jih je nagovoril spretno in duhovito. Vzel je situacijo iz vsakdanjosti, denimo težave z zgodnjim vstajanjem, in jih spremenil v pesem, ki smo si jo lahko žvižgali, a se iz nje hkrati tudi nekaj naučili.

Kaseta No ja, pa kaj je s svojimi trinajstimi pesmimi pravzaprav “zapovedala” nove smernice v domačem kantavtorskem izrazju; nekateri drugi kantavtorji, ki so pisali pesmi o vsakdanjih situacijah, denimo Andrej Šifrer ali Marijan Smode, so skozi leta postali nekako preveč ljudski, Smolar pa je s pretanjenim čutom študenta komparativistike znal najti pravo razmerje med visoko in vsakdanjo poetiko, hkrati pa je do potankosti obvladal zunanjeformalne značilnosti pisanja; pri uporabi rime in ritma stoji ob boku nekaterim drugim pesnikom-glasbenikom s tega področja, denimo Đorđeviću in Balaševiću, a čeprav se je zavedal, da si ljudje želijo zvečine hitrejših, humornih tem, je že zelo hitro dokazal, da mu balade niso nič manj tuje: že na prvi kaseti je posnel balado Iskra, čas in mraz, v antologije domače poezije pa se je zagotovo zapisal s pesmijo Daleč je za naju pomlad, ki je mojstrska balada o minevanju in staranju v dvoje. Njegove pesmi so tudi učna ura empatije, ki se v pogostem cinizmu rokerske in banalnem veseljaštvu zabavnjaške scene večkrat izgubi, a Smolar jo je skozi velika vrata pripeljal nazaj v našo pisano (in igrano) besedo.

Ker album No ja, pa kaj sprva ni izšel na zgoščenki, kaseta pa je bila kmalu razprodana, se je založba leta 1997 odločila za ponatis, ideja pa je bila, da bi dodali še nekaj drugih pesmi v podobnem duhu – ne koncertnih, pač pa posnetih v živo v studiu Činč, ki je bil (in ostal) glavna Smolarjeva studijska ustvarjalna platforma. Ponatis je izšel na koncu prvega ustvarjalnega niza; tisto jesen mu je sledila še plošča Jaz sem nor, s katero se pričujoča zbirka zaključuje. Če pozorno spremljate kronologijo teh plošč, ugotovite, da so s povečanim komercialnim uspehom pri založbi pristali na bogatejši, popolnjen zvok Smolarjevih pesmi: od pesmi s kitaro, posnetih v živo, je Smolar v studiu na prvem studijskem albumu za Helidon leta 1994 dobil akustični kombo brez prominentnejših bobnov in klaviatur, zvečine je šlo za kitare, bas in različna tolkala, a album Neprilagojen je zlasti zaradi radijske uspešnice Dvajset ljubic sprožil visokokomercialno in v javnosti odmevno fazo Smolarjevega ustvarjanja, kar se je pokazalo pri naslednjih dveh albumih, Bognedaj, da bi crknu televizor (1995) in Saj te prime – pa te mine (1996), kjer je to priljubljenost še utrdil. Zvočna slika je vsebovala (blues)rockovski bend (Leteči potepuhi, Borut Činč … – celoten spisek sodelujočih najdete na ovitku škatle) z bobni, hammondi, orglicami in vsem, kar sodi zraven. Smolar se je v takem okolju zelo dobro počutil; roker po duši je format znal obrniti pesmim v prid. Uspešnice, kot so Bognedaj, da bi crknu televizor, Zlo počas, Gospa natakarca, Jaz bi te, Premau, Jean-Claude van Damme in druge so njegovo avtorsko in izvajalsko ime za vedno zapisale v anale naše avtorske glasbe. Tempo je bil hud; vsako leto en album, ponavadi v drugi polovici leta, na njem od 12-15 pesmi, kar ni mačji kašelj, hkrati intenzivno koncertiranje, vse skupaj pa se je dogajalo zunaj festivalskih odrov; Smolar kot izvajalec ni sodeloval na Veseli jeseni, MMS ali obnovljeni Slovenski popevki. Uspeh je dosegel brez festivalskih nagrad, zgolj z intenzivnim ustvarjanjem, nastopanjem in podporo založbe ter medijev, ki so v njem prepoznali svež, priljuden obraz, ki ima kaj povedati.

Ponatis albuma No ja, pa kaj je izšel spomladi 1997, album Jaz sem nor jeseni tega leta, na njem poleg naslovne uspešnice še Ko sem bil mlad, sem bil trapast, To bo hit, Vse za dober biznis, Ljubosumnež in celo inštrumental Srečno pot. Slednja pesem je bila nekako simbolična; leta 1998 Smolar ni izdal avtorske plošče s svežimi pesmimi, zgolj kompilacijo Od A do S in se nato pojavil leta 1999 pri Niki. Navidezni odmor seveda ni bil odmor, saj je Smolar vmes ves čas delal, a za nove pesmi si je lahko končno vzel malce več časa. Ko se pričujoča zbirka konča, se hkrati znova začne; pesmi ostajajo v prostorskem kontinuumu, ne nujno kot “pesmi generacije”, bolj kot “pesmi vseh generacij”, saj tudi nagovarjajo vse in (tudi) v tem je njihova privlačnost še dandanes. Ostale niso zgolj zato, ker so jih veliko vrteli, ampak zato, ker so nekaj pomenile in nekaj povedale. In v knjižici so besedila zapisana kot poezija, kar je v prvi Smolarjevi knjižici nekolikanj umanjkalo, saj so bila postavljena drugače, je pa ključno za razumevanje razmerij Smolarja besedilopisca in pesnika. Večina besedil stoji na papirju v obliki besed, pesmi; zraven seveda slišimo melodijo, ker jo poznamo, a saj ima tudi sicer vsaka beseda svojo melodijo in vsak njen pomen posebej zazveni. Če zraven pridamo še našo bogato kantavtorsko zgodovino, to še toliko bolj drži. In naposled – on je pač tak tip človeka. Ne nujno tak, kot ga opisuje v pesmi, vsaj glede na opus ne.