Piše: Matej Krajnc
Bear Family, 1997
V šestdesetih in sedemdesetih je veljalo, da uspešni izvajalci/ke pojejo tudi v drugih jezikih. Pri ameriških je z redkimi izjemami vse skupaj izpadlo precej smešno – poslušajte denimo Johnnyja Casha ali Roya Orbisona, ko se trudita izgovarjati nemško, Cash tudi špansko – a bile so izjeme: Neil Sedaka, Paul Anka in Connie Francis denimo. Pri angleških izvajalcih/kah je šlo v povprečju bolje, tudi zaradi narave jezika: Beatli so svoji pesmi v nemščini solidno odpeli, Cliff Richard pa je tudi dobro opravil. Seveda se je slišalo, da ni rojeni govorec drugih jezikov, a ko v pričujoči zbirki poslušamo njegov »evropski nabor«, se izkaže, da z nemščino zvečine ni imel težav, pa tudi italijanščina, španščina in francoščina so se dokaj dobro izšle; treba je reči, da se je potrudil.
Na štirih zgoščenkah je v pričujoči zbirki ponatisnjen ves Richardov »evropski« opus: gre za 58 posnetkov v nemščini (od tega jih je 15 prišlo na nemške lestvice uspešnic, dva na prvo mesto), 19 v italijanščini, 12 v francoščini in 13 v španščini. Precej pestra evropska kariera torej in zanimivo je slišati Man kongratuliert mir, Rote Lippen soll man küssen, Per un bacio mia amore, La mer aliQuien sera; uganite, za katere pesmi gre – prva je seveda Congratulations, s katero je leta 1968 sodeloval na Evroviziji. Zmagal ni, je pa posledično kar nekako logično, da je pesem posnel (vsaj) v nemščini. Slišimo jo denimo tudi v španščini kot Que buena sierte (Felicidades). Ena njegovih najlepših balad, Visions iz leta 1967, je tu Bilder von dir, v ozadju pa lahko zlasti pri pesmih, ki so nastale v prvi polovici šestdesetih, slišite znamenite Shadowse.
Dodana vrednost zbirke je prav gotovo Bravo Starschnitt, ki v petnajstih izrezih ponuja, da si doma sestavite svojega papirnatega Cliffa, na posebni zgoščenki pa dobite še OK-intervju s protagonistom (tisti, ki ste svojčas brali Bravo in druge podobne glasbene revije, boste vedeli, kaj to pomeni). Rob Finnis je v priloženi knjigi spisal precej pregledno zgodovino kariere (takrat še ne) sira Cliffa, obilo slikovnega gradiva je na voljo v njej in seveda, kot se za Bear Family spodobi, podrobna diskografska faktografija.
Ko dandanes govorimo o karierah »velikih imen«, kot so Cliff, Wanda Jackson, Roy Orbison, Johnny Cash, Connie Francis, Paul Anka, Connie Smith in drugi, redko omenjamo njihova snemanja za ne-matične trge. Pri Caterini Valente ali Freddyju Quinnu morda to ni tako zelo specifično, ker sta že izvirno delovala precej široko, medtem ko bi pri Cliffu Richardu, Johnnyju Cashu ali Orbisonu najprej pomislili na kaj drugega, zapriseženi feni in poznavalci pa bi nato dodali: emmm, kaj pa Rote Lippen, Besser So, Jenny Jo in San Fernando?