Jana Hartman Krajnc – Cvet tulipanovca

Posvečeno Osnovni šoli Janka Padežnika v Mariboru

Piše: Marica Škorjanec

Kulturni center Maribor, Zbirka Frontier, 2020

 

Mariborska književnica Jana Hartman Krajnc ima za seboj bogat opus, roman Cvet tulipanovca je že njena trinajsta knjiga in večino je napisala v zadnjih dvajsetih letih, odkar se je »upokojila« po mnogih letih težkega, vendar uspešnega dela med mladino na osnovni šoli, sprva kot učiteljica gospodinjstva, po končanem študiju na pedagoški akademiji pa je dolga leta poučevala slovenščino. V uvodnem nagovoru pravi avtorica:

»Sem avtobiografinja, saj snov za vse svoje pesmi in zgodbe zajemam iz svojih doživljajev in bogatih življenjskih izkušenj.«

Jana Hartman Krajnc - Cvet tulipanovca
Jana Hartman Krajnc – Cvet tulipanovca

Tudi njena nova knjiga ostaja zvesta tej opredelitvi, a poleg pomembnih dogodkov iz osebnega življenja, kot je ločitev, skrb za majhnega otroka, novo poznanstvo, poroka, rojstvo drugega sina v srečni družini, izguba očeta, je izpostavljeno zlasti delo v službi, ki prerašča v iskreno poslanstvo, posvečeno vzgoji učencev in ljubezni do maternega jezika. Zelo pomembno je sodelovanje s kolegi na šoli, kjer se spletajo trajne prijateljske vezi ob skupnem delu, druženju na taborjenjih in letovanjih, na skupnih potovanjih in šoli v naravi.

Pisateljica je hkrati natančna kronistka vseh dogodkov na šoli, posega tudi v zgodovino in spremlja njen nadaljnji razvoj. V nekdanjem glasilu šole, Čebelici, je odkrila objavljen spis »Kaj vem iz zgodovine domačega kraja« takratnega učenca Draga Jančarja, kasnejšega pisatelja.

Ob natančnih oznakah, ki vsebujejo poimenske podatke o vseh učiteljih, glede na predmet, ki so ga poučevali, o njihovih dodatnih obveznostih in šolskih dejavnostih, o obletnicah in slovesih. bralec docela verjame v resničnost dogajanja in dokumentarno spremljanje življenja studenške šole od ustanovitve dalje.

Desetletja je bil v slovenskih šolah izraz »tovarišica«, skrajšan v »tršica,« sinonim za učiteljico, »tovariš« pa je bil, seveda v manjšini, učitelj. Poleg obveznega šolskega dela učnih priprav, poučevana, pregledov šolskih in domačih nalog, domačega branja so morali slovenisti pripravljati proslave, voditi krožke, pripraviti razstave ob Cankarjevem in Župančičevem letu, organizirati kulturne dogodke, tudi literarne večere in srečanja z znanimi slovenskimi književniki. Skoraj ni bilo dejavnosti, kjer ne bi imel vodilne vloge učitelj slovenščine. Jana Hartman Krajnc poudarja, da je ostala »tovarišica« vse do konca službovanja na šoli.

»Glavne tri proslave so bile v mesecu maju … posebej zanimiv je bil samoupravni dan.« Pomembno mesto je imela tudi Pionirska organizacija. Izjemna doživetja za otroke, velik napor za učitelje je prineslo potovanje in vodenje po poteh AVNOJ-a, taborjenje v Banjolah, spremljanje na ekskurzijah skratka teh obveznosti ni nikoli zmanjkalo.

Šolski kolektiv pa je doživljal tudi prijetne dogodke: potovanje na Poljsko, v prestolnice Evrope, v Nemčijo, Avstrijo in v Grčijo.

Kljub napornemu delu prvoosebna pripovedovalka uspešno opravlja vse, tudi nepredvidene naloge, pri tem ji veliko pomagajo tovariški in prijateljski odnosi v šolskem kolektivu in ljubezen do poklica, ki ga opravlja. Vesela je vsakega uspeha svojih učencev, tistih, ki se odlikujejo zaradi svoje nadarjenosti, in drugih, ki se morajo boriti za pozitivne ocene.

Sprememba države po razpadu Jugoslavije je izbrisala nekatere nekdanje vrednote, namesto tovariš se uveljavljata besedi gospod in gospa. »Tudi pionirji so izumrli. Ni bilo več šolske pionirske ne mladinske organizacije.« Šolsko delo pa se v bistvu ni spremenilo. Spet so se vrstile nove preizkušnje: nivojski pouk, tekmovanje za Cankarjevo priznanje, festival Otrok in knjiga z literarnim natečajem in novimi računalniškimi projekti za učenje slovenščine.

Jana Krajnc je prejela več pomembnih priznanj naziva »mentor« in »svetovalec«, Šilihovo plaketo, postala je tudi mentorica učiteljem za učenje slovenščine z računalnikom in avtorica inovacijskih učil. Delala je, polna energije vse do trpkogrenkega slovesa med zadnjo šolsko uro leta 1997, ko je pomislila : »Ostala sem sama. Počutila sem se, kot da sem odveč med praznimi klopmi.«

Jana_Hartman_Krajnc_-_Cvet_tulipanovca

Roman Cvet tulipanovca je kronika, kakršno bi si želela in zaslužila vsaka šola, saj ohranja dogodke in imena ljudi, ki bi bili sicer pozabljeni. Pripoved o mariborski šoli na Studencih dokazuje, da se v življenju lahko venomer odpirajo nova poglavja in dejavnosti, ki osmišljajo naše bivanje. O tem nas prepriča bogata literarna bera pisateljice Jane Hartman Krajnc v preteklih dvajsetih letih. Na 428 straneh avtobiografskega romana so v pisni in slikovni upodobitvi ohranjeni zapisi iz osebnega življenja in njenega poklicnega dela, ki pa se tesno prepletajo med seboj.

Redki cvet tulipanovca je lirski simbol za spomine na lepa doživetja in sledove, ki jih v srcih nekdanjih učencev in tovarišev pušča dolgoletno ustvarjalno, predano delo učiteljice slovenščine.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.