Piše: Matej Krajnc
RCA Victor 1971
Okrogla obletnica izida pričujoče plošče – 48 let – je pravšnja priložnost, da spregovorimo o nekolikanj zamolčanem delu Elvisovega božičnega opusa. Njegov prvi božični album je izšel leta 1957 in takoj prešel v legendo: establišment ga je sovražil, Irving Berlin je celo prepovedal predvajanje Elvisove različice njegove pesmi White Christmas. Nato si je premislil, ko je začel pritekati denar od tantiem. A Elvis’ Christmas Album je ostal paradigmatski rokenrolovski božični album, ki je doživljal vnovične in vnovične ponatise, pa se je njegova založba odločila, da je morda čas za nadaljevanje: božični album Vol. 2.
Maja 1971 Elvisu ni bilo ravno do snemanja novih božičnih pesmi; rutina v Vegasu mu je začela že počasi presedati, uspešnost na lestvicah in artistična revitalizacija, ki jima je bil po dolgih letih stagniranja v Hollywoodu spet priča v letih 1968-70, sta začeli usihati, obenem pa je bil trg prenasičen z njegovimi ploščami – do konca leta 1971 jih je izšlo sedem uradnih, tako novih studijskih albumov kot kompilacij starega ali neizdanega gradiva pri RCA Camden, podzaložbi založbe RCA, kjer so izhajali albumi velikih imen po znižanih cenah. Med kompilacijami je bila morda najbolj zanimiva zbirka štirih plošč 50 Worldwide Gold Award Hits – The Other Sides, ki je nasledila podobno petorno kompilacijo iz prejšnjega leta 50 Worldwide Gold Award Hits. Na obeh se je znašlo sto Elvisovih uspešnic in nekaterih pesmi, ki so bile sicer manjše uspešnice, a so si kljub temu prislužile svoje mesto v zgodovini.
Na dveh snemanjih je maja 1971 Elvis posnel album, ki je v primerjavi s prvim zvenel manj kultno, pa tudi Elvisov glas je takrat v nekaterih registrih začel že pešati, kar je evidentno, ko poslušamo pesmi. Elvis se je do konca življenja s pešanjem glasu spopadal tako, da je pel bombastično, kot da skuša prikriti šibkost v nekaterih legah. Na pričujočem albumu se sliši, da je protagonist zdolgočasen, v glasu ni pravega življenja in skozi nekatere standarde, denimo Winter Wonderland, O Come All Ye Faithful ali Silver Bells se sprehodi bolj ali manj brezvoljno – posnemimo in pojdimo. Nekatere pesmi so bile napisane prav za ta album, denimo It Won’t Seem Like Christmas (Without You); zanimivo, da kljub nalezljivi countryjevski melodiji ni postala božični standard kot denimo Blue Christmas. Podobno velja za On A Snowy Christmas Night, nežno balado, kjer Elvis zveni kot stari modrec, ki skuša vesoljnemu občestvu predočiti, kaj pravzaprav je smisel božiča.
Pesem, ki je izšla tudi na mali plošči in ki jo zgodovinarji, poznavalci in elvisologi ponavadi dajejo za primer, da je ob dobrem bluesu tudi brezvoljni Elvis dobil spet voljo do življenja, je Merry Christmas, Baby z repertoarja zasedbe Johnny Moore and the Three Blazers, kjer je igral Charles Brown; ta je, kot vemo, izdatno vplival – med drugimi – na Raya Charlesa in Chucka Berryja, ki je tudi posnel Merry Christmas Baby. A čeprav je izvedba tega božičnega bluesa bržčas najbolj uspela izvedba na albumu, kar zadeva pristno energijo, se vprašamo, kaj bi Elvis s to pesmijo naredil leta 1957 ali 1968. Posneli so jo bolj ali manj nehote, kot nekakšen improptu, kar je v prvi polovici sedemdesetih rodilo najboljše Elvisove nebaladne posnetke (v to družbo ponavadi prištejejo še dva daljša jam sessiona, iz katerih so izluščili njegovi različici pesmi Got My Mojo Working in Don’t Think Twice It’s All Right, mirno pa lahko dodamo še I Shall Be Released, čeprav ne traja niti minute).
Pa vendar, bodimo pošteni: čeravno drugi Elvisov božični album ni zmogel ujeti duha in sproščenosti prvega (podobno je bilo tudi z gospelovskim albumom He Touched Me, posnetim pred pričujočim božičnim, a objavljenim šele aprila 1972, ki ni dosegel moči in prepričljivosti predhodnika How Great Thou Art iz 1967), ga je v prazničnem času prav prijetno poslušati. Naj ostane torej pri prijetnem, zgodovina rokenrola pa je že tako ali tako zdavnaj povedala svoje.