Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga 2019, zbirka Nova lirika, prevedel Niko Jež

Gospod Cogito se v poeziji današnjega protagonista pojavi proti koncu šestdesetih in se nato pojavlja v različnih inkarnacijah kot alter ego ali, boljke, kot nekakšna siva duhovna eminenca poezije/razmišljanja Herberta Zbigniewa. Gospod Cogito je tako filozof kot angažirani mislec; okrog leta 1983, ko je na Poljskem vrelo, so zbirko s političnimi pesmimi gospoda Cogita uradno tiskali v Franciji, na Poljskem pa jo prodajali “izpod pulta”, točneje: tiskali so jo v ilegali. Gospod C. je sicer tudi erotični mislec, ni nekakšen zavrt spektator, ki ga zanima vse razen telesnega; s tega stališča je zanimiva zaključna pesem v pričujočem izboru, ki prinaša najvidnejše iz “cogitovskega” in hkrati tudi precej dobrodošle faktografije skupaj z avtopoetičnim zapisom Dotakniti se resničnega, ki ga je avtor napisal za radijsko objavo leta 1966.

Gospod Cogito opazuje v ogledalu svoj obraz je tudi sicer pravšnja pesem za otvoritev te knjižice. Če Zbigniewa prej še niste poznali, se sprehodite skozi tuhtanja njegovega gospoda, ki si ga lahko vsakdo predstavlja po svoje. Gospod Cogito razmišlja o trpljenju, o vojni, odrešitvi, opazuje mrtvega prijatelja, išče nasvet, se prepušča domišljiji, posluša glasbo, skratka precej vsakdanje stvari, ki pa niso več tako vsakdanje, ko bolj pogumno vstopimo v njegov svet. Hkrati individualne in kolektivne – seveda, saj drugače glede na kontekst ne more biti – nam razstirajo tako empirično kot duhovno podobo dežele, ki jo pesnik dejansko opazuje od blizu in od daleč (preberite biografsko časovnico!), hkrati pa tudi adekvatno podobo posameznika/slehernika v tej deželi … in saj veste, kakšni smo ljudje: nekoga nonšalantno pribijemo na križ, v istem hipu pa ga potem 2000 let častimo, pustimo, da nas vedno znova naplahtajo tisti, ki to čaščenje ukradejo zase in za svoje interese, nakar se gremo vojne, češ, to je za domovino, imperatorji in diktatorji pridejo in grejo, mi pred njimi klečimo ali pa jih preklinjamo, a naučimo se ničesar. In če gospod Cogito, ergo je, potem je treba tole knjižico obračati in obračati in brati tako dolgo, da “se korenin zavemo”. A potem se spet zastavi vprašanje: je poezija, ta parazitska, ničvredna panoga res tista, ki nosi najvišjo inštanco naše mentalitete in prosvetlitve? Odgovor na to imamo sami, gospod Cogito zgolj opazuje in tuhta.