Piše; Marija Švajncer
MARICA ŠKORJANEC – KOSTERCA – MED PIRAMIDO, MELJSKIM HRIBOM IN KALVARIJO
Slovenska pesnica in pisateljica Marica Škorjanec – Kosterca, avtorica več pesniških in proznih stvaritev, je pri mariborskem Kulturnem centru, zavodu za umetniško produkcijo in založništvo v zbirki Frontier objavila spominsko prozo z avtobiografskimi prvinami Med Piramido, Meljskim hribom in Kalvarijo (2019). Grafično zasnovo in oblikovanje naslovnice je pripravil Peter Dobaj, oblikovanje in prelom pa Romeo Štrakl. Spremno besedo z naslovom Zapletene poti mladosti je napisala dr. Vlasta Črčinovič Krofič. V roman so uvrščene tudi fotografije, ki prikazujejo prelomnice v avtoričinem življenju in drobne dogodke.
Literarno delo Med Piramido, Meljskim hribom in Kalvarijo je delno realistična pripoved, v veliki meri pa tudi izpoved in globlje sporočilo, saj je roman napisan tako v prvi kot v tretji osebi ednine. Prevladuje tretja, v prvi osebi pa so odlomki iz dnevnika in hipni prebliski mlade Ane, glavne protagonistke tega romana. Avtorica na začetku piše o dekletovem prihodu s podeželja v Maribor in šolanju na tedanji osemletni klasični gimnaziji. Prehod iz sončne Prlekije v še vedno porušeno in tudi sicer z vojno zaznamovano mesto ni lahek. Glavna junakinja je za svojih štirinajst let resna, zelo načitana in prezgodaj dozorela, polna načrtov in tudi nekoliko pod vplivom literarnih junakinj. Čeprav je bilo njeno otroštvo brez topline, o marsičem premišljuje skoraj idealistično in romantično, toda trdo življenje in boj za preživetje jo vedno znova postavita na realna tla. V skromnih razmerah se mora prebijati, kakor ve in zna. V Ani so ohranjeni sledovi življenja na podeželju in tesna vez z naravo, čedalje bolj pa ji postajajo všeč nekateri vidiki meščanskega življenjskega sloga, na primer možnosti obiskovanja kulturnih prireditev, kina in plesov ter sodelovanje na literarnih večerih in objavljanje v revialnem tisku. Ana je nadarjena pesnica, samozavestno in ponosno dekle, ki se zna postaviti zase, zaradi tega pa se ji primeri, da doživi odklonilen odnos in maščevanje nekaterih profesorjev. Za svoje vodilo si izbere geslo angleških upornikov, ki se glasi: »Zaupaj v srečo in imej svoj smodnik vedno na suhem!«
V knjigi je mogoče spoznavati povojni Maribor in njegove posebnosti, ohranjen je spomin na resnične osebnosti tedanjega časa. Nekatere so poimenovane s pravimi imeni, druge z inicialkami, tretje je mogoče prepoznati iz njihovih dejanj. Ravnatelj klasične gimnazije, za katerega vemo, da je bil znameniti klasični filolog, prevajalec in glavni urednik tedanje Založbe Obzorja, Jože Košar, mladi pesnici prav tedaj, ko se znajde v največji denarni stiski, kot urednik revije da honorar, ji priskrbi skromno štipendijo ter jo povabi k nadaljnjemu sodelovanju. Pesnik Slavko Jug je bil avtoričin prijatelj, sošolec, pozneje znani igralec Polde Bibič, je zaradi kritičnosti do oblasti doživel kalvarijo. Tudi glavna junakinja opozarja na deviacije tedanje družbe in ne mara pretirane ideologizacije, saj v sebi ohranja vrednote domačega okolja, tudi religioznosti. Njena pobožnost iz otroških let se sicer že nekoliko unese, vendar skrivnostno cerkveno ozračje duhovnosti in sakralna glasba še vedno vplivata nanjo. Živi skromno, skoraj revno, povojne razmere jo v marsičem omejujejo in utesnjujejo, toda svojo občasno bolečino zmore prikriti in jo obdržati zase ter se spopadati z življenjem, premagovati ovire, z vztrajnostjo in močjo obvladovati neprijetnosti ter izpolnjevati najtežje naloge. Klasična gimnazija je zahtevna, vendar vztrajno delo rodi rezultate in dekletu uspe, da maturira.
V dnevniku med drugim zapiše, da nima nobenih iluzij, tudi prva zaljubljenost se je razkadila. Ničesar ne mara od nikogar, biti hoče samostojna. Hkrati jo preveva zanos, da bi prav vse, kar je okrog nje, objela. Nekje je prebrala, da vsak človek nosi v sebi svoj letni čas, sama ima jesen, «… včasih mrko, razjokano, ki prečesava breze in jim redči zlate liste, včasih pa tisto drugo, materinsko jesen, ki je pripravljena vsakomur dati nekaj topline in obilja, dišave grozdja v goricah, pomešane z vonji breskev in trpkostjo zelenih orehov, gomolje pese in pozabljene storže na pobrani njivi koruze, s pticami, ki odhajajo, in drugimi, ki prihajajo prezimovat«. (str. 115)
V Ljubljani začne študirati slovenistiko, ruščino in poljščino. Študij jo navdušuje, nova spoznanja, znanje in vednost kar vsrkava vase. Literarno ustvarja, pridruži pa se tudi Akademskemu pevskemu zboru, ki ga je tedaj vodil dirigent in skladatelj Radovan Gobec. V pevski družbi se počuti domače in sprejeto, pravzaprav se dotlej še nikjer ni počutila tako dobro. Posreči se ji vse mogoče, celo vzpon na Triglav. Ker je po navadi obvladana in zadržana, pri tem pomisli, da se je najbrž tudi veselja treba naučiti. »Zdaj si dosegla cilj in od danes bo s tabo vse bolje. V življenju je pomembno verovati, zaupati svojim prikritim močem.« (str. 157)
Sreča se s svojo usodno ljubeznijo. Zaradi možnosti, da moškemu, ki vstopi v njeno življenje, v Mariboru kot sodniku dodelijo stanovanje, se zgodaj, že v drugem letniku študija, poroči. Mož se naseli v Mariboru, sama pa mora stanovati pri soprogovih starših na Barju in tedaj se marsikaj zaplete, odnosi med ljudmi so vse prej kot idilični. Do skupnega življenja z možem je še dolga pot, polasti se je tudi huda bolezen. Med njenim potekom in bolečinami, ki jo spremljajo, se noče smiliti sama sebi.
Čeprav se ima za apolitično, se ji zgodi tudi epizoda s preiskovalci z Uprave državne varnosti. Obtožijo jo sodelovanja s protidržavnimi in sovražnimi elementi, jo nadzorujejo, preverjajo in zaslišujejo. Ana nikogar ne izda, ne svojega profesorja in ne prijateljev, s preiskovalci noče sodelovati in ohrani pokončnost. Po zaslišanju je celo tako pogumna, da raztrga zapisnik, ki ji ga izročijo v podpis. Obtoževanje in grožnje ji ne gredo do živega.
Zemljepisne oznake v naslovu romana imajo simbolni pomen: Piramida pomeni možnost vzpenjanja na s trtami posejan grič, ne prevelik napor, vendar osvežitev in premagovanje samega sebe, Meljski hrib simbolizira tudi tisto, kar je bilo tedaj Melje – močno industrijo, vnemo delavskega razreda in novo upanje po vojnih grozotah, Kalvarija pa je križev pot s kapelicami in ponazoritev Kristusovega trpljenja. Življenje je pisano, med drugimi ljudmi je treba najti svoje mesto, vztrajati v iskanju resnice ter se na začetku bivanja v novem mestu predajati tudi drobni in skriti zaljubljenosti, pravzaprav intelektualnemu prijateljstvu ali pa prvemu poljubu. Maribor pozneje postane njen, zaživi v mestu meščansko-delavskega sloga, se zaposli, veseli in žalosti ter ustvarja, kot pravi, smisel minevajočih dni.
Roman Med Piramido, Meljskim hribom in Kalvarijo je napisan bralno, slikovito in hkrati lirično privzdignjeno, v izbranem slogu in z lepo zvenečimi metaforami. Pisateljica je dobra in nazorna opazovalka in opisovalka. Čeprav bi bilo marsikaj lahko tragično in žalostno, avtorica premore tudi žlahtni humor in prefinjeno ironijo. Posebnost njene proze je ohranjanje nekaterih narečnih in popačenih nemških izrazov (botka, oček, štanga, Haitler, šildkapa, goša, tabrh, foringa, kamešnica in drugih). Romaneskna pisava se pogosto prelije v ubrano zveneče verze; dodana je namreč poezija, tako avtoričini prvi poskusi kot njene zrele pesmi, Slomškovi in Gregorčičevi stihi ter odlomek iz nemške pesmi in latinska molitev v čast devici Mariji.
Dr. Vlasta Črčinovič Krofič v svoji spremni besedi zapiše, da pisateljica v tekoči in lepi slovenščini razgrne življenjsko zgodbo protagonistke Ane, dekleta odprte glave, malo zasanjanega, polnega hrepenenja, pokončnega in z jasnimi cilji. »Roman Med Piramido, Meljskim hribom in Kalvarijo je odlično branje, ki se dotakne bralca s svojo milino in v njem prebudi bes zaradi krivic oziroma Anine kalvarije. Knjigo priporočam bralcem vseh generacij.« (str. 174)
Marija Švajncer