Pogajanje s smrtjo Admirala Mahića

piše: Milan Novak

Admiral Mahić je bil jadralec. Vedel je, da je življenje neskončno obzorje in valovi, ki so tam, so dejstvo, s katerim se je treba sprijazniti. Ne želiš si brezvetrja, a če si pravi jadralec, kot je to bil Admiral, potem veš, da so želje motnja. Motnja, ki ti odtegne pozornost od ponujenih priložnosti. Tako mnoge zamudiš.

Admiral je bil pozoren. Najraje je imel močne sape. In sol na obrazu ga ni motila. Ko je pihalo, je zategnil vrvi in naj teče, je zaklical.

 

admiral mahić-1
foto: M. Novak; iz naslovnice knjige “A. Mahić – Vozni red ljubavi”

Klical je Barbaro, kot oddaljen otok, spomin na trdna tla in sproščenost v telesu. Klical je Barbaro, kot spomin na neko davno iluzijo. Življenje v brezvetrju prireja resničnost in tudi to je treba prepoznati. Admiral je iluzijam verjel. Namenoma. Ker je bil poet. Vonji onkraj resničnosti so za nas nerazpoznavni. A ne zanj. On je slišal misli. Ker je bil poet.

 

 

IMG_7744
foto: M. Novak

Nek rahel, povsem nepomemben piš, je prignal njegovo barko iz Sarajeva v Maribor. Povsem nepričakovano, a sidro je prijelo. Vračal se je. Večkrat. Smejali smo se z njim, bili smo ga veseli, mu mahali v pozdrav, knjige so frčale po zraku, a nikoli ni nihče stopil k njemu na krov. Prihajal je sam, bil je sam in odhajal je zmeraj sam.

 

Takrat sem zapisal refleksijo k eni njegovih pesniških zbirk. Bil je navdihujoč avtor:

Admiral Mahić: BACAČ PJESAMA  (KULTura sNOVA; Zagreb, 2013)

Admiral Mahić – v zanj značilnem slogu pripovedovalca pesmi. Njegov preprost pesniški jezik deluje kot vaba na pajkovi mreži. Ko se enkrat ujamem v širino podob, ki jih avtor kot za šalo niza v pesniške skulpture, ugotovim, da si pravzaprav želim takšne ujetosti.

Admiral Mahić - bacač pjesama
naslovnica knjige Admiral Mahić: BACAČ PJESAMA; KULTura sNOVA; Zagreb, 2013

Na vhodu v njegovo pesnjenje, že čisto na začetku, naletimo na spretno vrženo, zluknjano vojaško mrežo.  Kot nek spomin, ki želi biti pozabljen, a ne more. Tako se zavihti izpod idiličnega gorskega slapu neposredno med sence bosanskega nemira. Na mreži se pokažejo pred kratkim obledeli krvavi madeži. Slikovito in bogato odeti v metafore. Povsod najde mesto za Bosno, Hercegovino in kak odmev vojaške sirene. Njegovi pesniški zamahi so široki in odločni.

 

»A što dalje?!«, se Admiral sprašuje v pesmi o egipčanski izkušnji. Res, kaj naprej? Njegova beseda seže od razdalj v atomu, do konca vesolja. Od njegovega začetka, do brezčasnih dimenzij zmožnosti človeškega uma. Zlahka premosti življenje in smrt, piše od tukaj in od tam. Preko ljubezni, vsemogočnega mostu, skrivnostno prehaja iz spomina v ugotovitev in v željo, vse kar v isti misli. Da bi se, kot strela z jasnega, odkril, kot bi se presvetlil z radarjem. Kratko in jasno, v pesmi ŠTO SVE IMAM pove vse.

In seveda, Barbara. Zaščitni znak, talisman neukrotljivega boema. Slišal sem že več različic, mislim da je pesem LJUBAVNI DIJALOZI SA BARBAROM zbir vseh slišanih. A meni najljubša ostaja tista prva.

Ko se Admiral loti smrti, tudi njo najraje povabi na kozarec vodke v najbližjo krčmo. Potem si vzame čas in skupaj preletita jadranske otoke. Krasno potovanje z burjo, čez zvonika (ki ju seveda takoj postavi v vlogo ženskih prsi), vse do dih jemajočega sončnega zahoda. Potem še prepriča smrt, da ona ni smrt, da je bujenje, da se vse šele začenja.

Bacač pjesama je zbirka, ki nas na nek način popelje na potovanje po Balkanu. In brez da bi avtor to kjerkoli omenil, je Jugoslavija vseskozi prisotna sopotnica.

Ampak, zgodba o italijanski bundi, ki je na koncu končala na ramenih Gvatemalskega policista, je morala, resnično morala v objavo. Napaka »univerzuma«, tokrat z razlogom.

In ta ironična rdeča nit, ki pokaže svojo živo barvo tam, kjer to najmanj pričakujemo – želja da se oženi, prehaja iz običajnega humorja v sarkazem. Ironija se bohoti skozi zbirko, a poudarki so šokantni. Nepričakovano, kot bi bile pesmi naključno vsute v strani, se pojavi rezilo. Pesmi kot so: STARAC, DVA PUPOLJKA, BLAGAJ, izzovejo najtišji molk.

Naj rečem še kakšno o rimah. Povsem neopazno so postavljene v tekst. Morda sem bil celo malo presenečen, ko sem jih zaznal. Široko besednost in odprtost izraza na nek način preprečujeta rimi ugnezditi se v verze. A očitno avtor mojstrsko uresničuje tudi tak izziv.

Skratka: Admiral Mahić je izredno slikovit pesnik, ki nikoli ne razočara. Pesmi, ki nam jih je z natančnostjo ostrostrelca nametal v zbirko, grizejo. Vpijejo vesolju.

IMG_7740
foto: M. Novak

Tudi v založbi Pivec so prepoznali svežino pesniškega izraza tega morjeplovca, v Slovenščini so izdali prevod zbirke »Ljubavni red vožnje«, pesmi je prevedel njegov veliki prijatelj Željko Perović.

Rad je govoril, kako kotali vinske sode skozi mariborske ulice, kotalili smo jih skupaj. Potem smo odšli domov in je ostal sam. Zmeraj. Vedno je na koncu njemu ostala tišina.

Sčasoma so sodi postali pretežki zanj. Vsi smo vedeli, redki smo zares razumeli. V obraz veseljaka so se zažrle brazde trudne brezizraznosti. In v oči trpka bridkost. Ko je zadnjič odšel nazaj v Sarajevo, se ni poslovil z nasvidenje ampak z zbogom.   

 

IMG_7741
foto: M. Novak

 

Končujem s pesmijo, ki sem jo namenil velikemu boemu v slovo, čeprav takrat, ko sem jo zapisal, tega še nisem vedel:

 Kaj mi ima povedati

pesnik

z na pol ugaslim pogledom

in zamišljenimi prsti

pred razpokanimi ustnicami?

Kaj bi moral videti

v njegovi sključeni postavi?

Kdo ve v kateri že

predimljeni, prepiti noči

je s sebe odkrhnila

še en košček tiste

zanj tako značilne

igrivosti.

Kaj mi želi pokazati

utrujen zamah roke

ki v zrak nariše

neki novi verz

osiromašen navdiha?

Kaj naj bi slišal

v njegovem raskavem glasu,

ki se zdi otopel in polomljen

kot ZOBJE IZPETEGA ŽAGINEGA LISTA.

Od tega živim,

je zaškripal pesnik

čez neprodani sveženj

svoje najnovejše

pesniške zbirke.

rožmarin2
foto: M. Novak

 

Pesnik Admiral Mahić je preminil v Sarajevu, 19. septembra 2015.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.