Piše: Matej Krajnc

Bear Family 1989

Ena prvih zgoščenskih multizbirk založbe Bear Family (v sedemdesetih in osemdesetih so izdali niz vinilnih box-setov, ki so jih pozneje spremenili v zgoščenske, med njimi tudi tegale) je zdaj odšla iz kataloga; nadomestila jo je bolj razkošna, razširjena izdaja, o kateri smo že pisali, pričujoča pa je z osmimi cedeji ob izidu pomenila definitivno izdajo Lewisovih posnetkov za založbo Sun Records – naslovili so jo definitivna izdaja s precej do takrat neizdanega gradiva. In Jerry Lee Lewis je za Sun med letoma 1956 in 1963 posnel res veliko, hkrati pa je bil edini “klasičnih” izvajalcev založbe, ki je pri njih ostal sedem let, ne popolnoma po lastni izbiri. Ko so njegovi kolegi Cash, Perkins in Orbison veselo podpisovali z drugimi založbami (Columbia in RCA), je Jerry Lee že občutil prve posledice “angleškega škandala” (saj poznamo to zgodbo) in ni imel kaj dosti izbire – po letu 1958 je snemal, kot da se ni nič zgodilo, a zelo malo te glasbe je takrat – sproti – ugledalo luč sveta na ploščah, poleg tega pa Sam Phillips ni bil ravno pristaš albumov, da bi gradivo, ki ga je snemal Lewis, redno priobčeval na LPjih; no ja, eden od razlogov je bil tudi medijski “bojkot” Lewisove glasbe. Leta 1961 je sicer dosegel manjši uspeh na lestvicah s svojo izvedbo pesmi Raya Charlesa What’d I Say, Sam Phillips pa je uspel sestaviti še en album (v sedmih letih je Lewis pri založbi Sun izdal zgolj dva, 1958 in 1961), a tudi po začetku sodelovanja z založbo Mercury/Smash leta 1963 je do pravega uspeha (tokrat v žanru country glasbe) minilo še pol desetletja. Po tem uspehu so tudi njegovi posnetki za Sun začeli kar nikati na albumih, a takrat ne več pod taktirko Sama Phillipsa.

Jerry Lee Lewis je, roko na srce, bil bržčas glasbeno najbolj nadarjen od vseh postbluesovskih glasbenikov, ki so šli skoz založbo Sun. Z lahkoto je prehajal skozi vse mogoče žanre (od bluesa in countryja do popa in rockabillyja, pa naprej in nazaj), na vsako pesem je dal svoj specifični pečat (večkrat obeljen duhovito nastopaško), kot multiinstrumentalist pa bi v studiu, če bi Sam Phillips izdatneje uporabljal tehnike nasnemavanja, pravzaprav sploh ne potreboval benda, saj je lahko igral tako klavir kot bas, kitaro in bobne. A bistvo glasbe Jerryja Leeja Lewisa je bilo igranje v živo, prvi “take”, spontano muziciranje, ki je rezultiralo v ogromnem in zvečine nadpovprečno kakovostnem opusu. Uspešnice poznamo: Crazy Arms, Whole Lotta Shakin’ Goin’ On, Great Balls Of Fire, Breathless, High School Confidential. A še bolj zanimiv je sprehod po posnetkih, ki so ostali v ozadju, od njegove različice raznorodnih pesmi, kot so denimo Night Train To Memphis, The Marines’ Hymn, Carolina Sunshine Girl, Lovesick Blues, Tomorrow Night, Ballad Of Billy Joe, Old Black Joe do In The Mood Glenna Millerja; slednjo je v “postškandalnem” obdobju posnel kot The Hawk, da bi DJji ne videli imena in morda več vrteli, a se ni izšlo.

Knjižica, ki je priložena, kot ponavadi prinaša vse podatke o snemanjih in še marsikaj drugega; če ste kupili novo razkošnejšo različico, je tam tega seveda še več, a tole pred nami je prva zares integrirana izdaja glasbe, ki je Jerryja Leeja Lewisa postavila na piedestal enega najpomembnejših glasbenikov 20. stoletja. Takšne izjave je treba jemati seveda z zgodovinskega stališča, saj je pozneje ustvaril še marsikaj dobrega, od niza prezrtih albumov za Smash sredi šestdesetih do komercialno izjemno uspešnih countryjevskih albumov ob prelomu šestdesetih v sedemdeseta in tudi pozneje v sedemdesetih, ko so mnogi pisali, kako eratičen je postajal v studiu in tudi sicer, a albumi, kot so The Killer Rocks, Odd Man In in Southern Roots sodijo v vrh njegovega opusa.