Piše: Luka Hepe

Dejstvo je, da so nekateri plemiči že v 11. stoletju menili, da so za njihovo prehrano primerne le tiste rastline in živali, ki so kultivirane in udomačene, saj jih je človek vzgojil in oblikoval po svoji podobi. Začela sta se izoblikovati dva pola: na eni strani laično prebivalstvo, ki je zauživalo divjo hrano, na drugi strani višji sloji z domačo hrano. S širjenjem pomena domače hrane so se začeli krčiti gozdovi, saj so ljudje potrebovali zemljo za obdelovalne površine. Številni dokumenti tega obdobja pričajo o razsodbah v sporih med samostani in kmeti o izkoriščanju gozda. Krajše so po navadi potegnili kmetje, ki so na račun plemičev izgubljali avtonomijo. Na spreminjanje podeželja pa je pomembno vplivalo tudi povečevanje števila prebivalstva, saj so večje potrebe po hrani lahko zadovoljili le s povečanjem deleža obdelovalnih površin.

Izkrčitev gozdov so opravičevali s potrebo po hrani, čeprav so interesi glede ohranitve nedotaknjenih gozdov in povečanja obdelovalnih polj po Evropi vselej trčili eden ob drugega. Gozdovi niso bili pomembni le zaradi lova in gozdnih sadežev, temveč tudi zaradi prisotnosti naravnih mineralov (denimo železa). Velike površine polj so bile potrebne zato, ker je bil donos na hektar obdelovalne zemlje precej skromen. Vse do 14. stoletja je od treh semen vzklil samo eden, kar pomeni, da so po setvi v najboljšem primeru lahko računali na približno eno tretjino pridelka. Ponekod so komaj poželi več, kot so zasejali. Zaradi majhne količine pridelka so že minimalna nihanja v podnebju (velike suše, obilna deževja) lahko povzročila veliko škodo, kar je lahko privedlo do pomanjkanja in lakote v evropskih deželah. S temi tegobami se še daleč niso ukvarjali le prebivalci slovenskih dežel, temveč tudi v Italiji, Nemčiji, Franciji in Angliji.

Večina pridelka je bilo žito, saj se je to najlažje shranjevalo. V zgodnjem srednjem veku je bila med žiti še posebej priljubljena rž, saj je dobro uspeval na  kakršni koli vrsti tal, dodatnega gnojenja pa ni zahteval.