SLEEPY LABEEF: LARGER THAN LIFE (1935-2019)

Piše: Matej Krajnc

Bear Family 1996

R-7310537-1438593624-1137.jpeg

Novica o smrti Sleepyja LaBeefa nas je presenetila tik pred novim letom – nekako v istem času je umrl tudi Neil Innes – in ko sem tuhtal, na kak način bi se poklonil enemu komercialno bolj prezrtih poglavij rockabillyjevske glasbe, sem se spomnil na zbirko, ki je leta 1996 Sleepyju v čast izšla pri nemški založbi Bear Family. Če boste iskali “krajše” kompilacije (pričujoča zbirka znaša šest zgoščenk), boste našli marsikaj, a tule so vsi najbolj znameniti Sleepyjevi posnetki, od začetkov za založbo Starday in druge v petdesetih pa kratkega sodelovanja s Columbio v šestdesetih, nato pa obilo tistega, kar je za Shelbyja Singeltona in njegovo obnovljeno založbo Sun posnel konec šestdesetih in v sedemdesetih.

LaBeefa so mnogi imenovali kar “človeški jukebox”; nekaj podobnega bi dandanes lahko pripisali denimo Daleu Watsonu, svojčas pa je svetlobno hitro lastnost vlečenja raznozvrstnih pesmi iz rokava izkazoval zlasti The Killer, Jerry Lee Lewis. LaBeefovo poglobljeno poznavanje zgodovine ameriške popularne glasbe in zlasti njenega repertoarja je v vsej veličini prišlo do izraza na odru in Sleepy je v najboljših časih nastopal po 200 in več dni na leto. Repertoar je izbiral naključno; noben nastop ni bil docela identičen, nabor pa je segal od starega gospela preko širnega polja country&westernovske glasbe do klasik rockabillyja in rokenrola. Ne smemo pozabiti: Sleepy LaBeef je bil sočasnik znamenitega “kvarteta za milijon dolarjev” in sam je nekoč povedal, da je Elvisu na enem od zgodnjih skupnih nastopov posodil kitaro, ko je ta na njej že na začetku potrgal vse strune. Vendar Sleepy LaBeef ni nikoli dosegel komercialnega uspeha, ki bi se meril z Elvisom, Cashem, Lewisom, Orbisonom, Perkinsom in drugimi, posledično pa je tudi njegova historična signifikantnost ostala bolj v ozadju, čeprav ni za zgodovino in razvoj rockabillyja pomemben nič manj kot zgoraj našteti.

“Nisem snemal veliko svojih pesmi,” je nekoč dejal, “če pa je napisanih že toliko drugih dobrih!” Tudi čas ni bil vedno njegov zaveznik – ko je brbotal rockabillyjevski kotel v Memphisu, je živel v Teksasu. Tudi pojavno in glasovno je bil nenavaden – velik skoraj dva metra je premogel globok bas, proti kateremu je, kot je nekoč nekdo zapisal, bil “Johnny Cash slišati kot tenorist” in to v času, ko so radijske postaje izdatno predvajale zlasti višje glasove. Pozneje komercialno ni mogel nikoli ujeti raznih rockabillyjevskih revivalov, je pa ostal znamenit performer v živo, ki mu nastopov ni nikoli manjkalo. Glas o njegovi naodrski bombastičnosti je potoval hitro; četudi ne komercialno uspešno, pa vsaj zvesto, in mu omogočal spodobno preživetje.

Čeprav so bili glasbeni zgodovinarji mnenja, da LaBeef v studiu ni nikoli ujel esence svojega odrskega nastopa, je glasba v pričujoči zbirki več kot impresivna. Posluša se kot učbenik zgodovine popularne glasbe in velika škoda je, da ni na seznamih obveznega gradiva za študij glasbe 20. stoletja. Znamenite različice Berryjeve Too Much Monkey Business, pa Mule Train Tenneeseeja Ernieja Forda in Frankieja Lainea, Long Tall Texan, ki sta ga pozneje v življenje obudila Lyle Lovett in Randy Newman, Baby Let’s Play House Arthurja Gunterja in druge vas bodo popeljale po poti korenin, ki se jih dandanes še vedno premalo zavedamo. A kljub temu, da je Sleepy veljal za živo glasbeno skrinjo, ni izvedb pesmi, ki so jih napisali drugi, nikoli jemal kar tako; kot Jerry Lee Lewis je vsako pesem posebej odgrmel, kot da je njegova zadnja. Naj počiva v miru, izročilo njegovega opusa pa potuje naprej in se navdušeno ponuja novim generacijam.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.