Piše: Matej Krajnc

Cankarjeva založba 2013, spremna beseda Simona Škrabec

Na prvi pogled se nima smisla spuščati v poglobljene razprave o pomenu Šalamunove poezije za naš sodobni kulturni prostor, pa tudi referirati se na te ali one zgodbe, dejstva, legende in anekdote na prvi pogled nima smisla. Poglobljeno analizo Šalamunovih pričujočih pesmi in njegove vloge v sodobni slovenski/jugoslovanski/svetovni literaturi je napisala Simona Škrabec v spremni besedi k pričujoči knjigi. A pridajmo nekaj paberkov, zlasti ker se o poznejšem Šalamunovem delu bolj malo piše, kar je ugotavljal tudi že sam, ko je še živel. In konec lanskega leta je minilo pet let, odkar ga ni več med nami.

Ob tej priložnosti je izšla knjižica petnajstih še neobjavljenih pesmi, ki sta jih izbrala in uredila Miha Maurič in Dejan Koban. Opozorila sta na to, da je Šalamun v poznih letih krčil dolžino pesmi, ne da bi pri tem krčil jezik ali intenzivnost. Izbiral si je tudi drugačne forme, krožil med tercinami in distihi, zlasti med slednjimi, a pri tem ni popolnoma opustil drugih formalnih zapisov svojih pesmi, praviloma krajših. Svoj pesniški svet je zgostil in morda še bolj fokusiral – vse to je razvidno tudi v pričujoči knjigi, ki že v uvodu (Pesem kako brati kamenjanje) opredeli svojo ontološko in splošno družbeno umestitev v svetu. Svet je tak, kot je. Ali pa ni. Presodite sami. In “za beštije je samo poezija”.

“Šalamun je epik. Kronist svojega časa.” beremo v spremni besedi. Bi lahko torej Šalamunov opus brali kot ep v nadaljevanjih ali pa kot en sam ep, razdeljen v “knjige”, ki vsaka zase razmišlja o “širši sliki”, ne o ozkih svetovih vsakdana, ki narekuje tudi ozke mentalitete? Ozke mentalitete Šalamunu nikoli niso bile blizu, so pa marsikdaj presojale o njegovi poeziji, tako nekoč kot danes. Zanimiva je ugotovitev, da Šalamun novim generacijam iz devetdesetih ni bil več nujno svetilnik izpovedne svobode in širine jezika, da se v njegovem opusu niso mogle najti, po drugi strani pa dandanes spet nagovarja mlade pisce, ki večkrat povejo, da sprva z njim niso imeli česa početi, zdel se jim je tuj, oddaljen, a sčasoma so s pridobivanjem življenjskih izkušenj pridobili tudi aparat, ključ do njegovih besed. Zlasti se je to videlo ob predstavitvi zgoraj omenjene knjižice še neizdanih pesmi lani tik pred novim letom in nato tudi pri obisku recitala teh pesmi letos januarja. Vmes je morda bila generacijska luknja, a “pesniških herojev” je v teh časih vedno manj in Šalamun vselej ponuja izhodišča za lastna literarna spoznanja. Ne nujno zgolj v poeziji.

“Zbiralec metonimij”, kot pesnika v spremni besedi k pričujoči knjigi imenuje Simona Škrabec, je svoj stari “poker” že zdavnaj pustil za sabo, a na mizo položil novega, precej konkretnega in formalno okleščenega iz mnogobesedja v bolj asketski biser pesniške govorice. Nič manj gromovniško ne doni, treba jo je samo slišati. In če je metafizično herojstvo v poeziji res preteklost, je tu še vedno neposredna ontološka prihodnost v iskanju svobode izraza, na kar nas Šalamunova pesem vedno znova napotuje. Trdnih temeljev v empiriji skorajda ni več, v metafiziki še manj, a vedno obstaja “nekje vmes”, ki je dobro izhodišče za razmislek. Denimo naslov pesmi “Sočo bomo preplavali sami” lahko pomeni eno tako izhodišče. Zdaj pa odprite Molusk in se prepričajte, da ni edino.