Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor 2019

Generacija, rojena v poznih šestdesetih, je odraščala zelo podobno kot generacija, rojena sredi sedemdesetih, s to razliko, da ta slednja, v katero sodim tudi sam, ni bila več deležna gostoljubnosti JLA. Po svoje mi je za to žal – tudi sam sem namreč bil (in sem še) ponosen pionir, ki mu je uspelo doživeti nekaj najboljših let, kar jih je dala bivša država, tudi sam sem doživel Titovo smrt in sprejem med mladince, ki je bil že nekolikanj razvodenel, še točneje: moja generacija 1975 ga je ujela zgolj za las. Smo pa ujeli Vinetouje, Tarzane, Zagorje, Texe, komandante Marke, Alan Forde, čokolado Seka in Braco in vse ostalo, česar v “svinčenih časih”, kot jim zdaj pravijo, ni manjkalo. Ujeli smo “shopping in Graz”, kar ni bil znak pomanjkanja, kot nas hočejo prepričati zdaj, pač pa zlasti čas za družinski izlet in nekaj luksuza; kot denimo gremo zdaj v London, ker je tam pač večji H&M ali večja izbira kitar ali na izlet ob Temzi. Takrat pa smo šli na Uhrturn, kajne. In igrali pingpong na meji, tik preden smo zavili k Debeli Berti.

S filozofijo in sentimentom, ki ga najdemo v Fünfku, izjemno duhoviti zbirki zelo kratkih zgodb, vinjet pravzaprav, o nekdanjem Mariboru in nekdanjih časih, pa tudi o sedanjem Mariboru in sedanjih časih, se lahko popolnoma poistovetim. In samo prikimam. Strinjam se. Podpišem. Podpišem tudi slog in odločitev za zunanjeformalno podobo knjige. Že naslovnica marsikaj pove in avtor ni človek, ki bi nasedal vsakodnevnim družbenopolitičnim manipulacijam. Maribor, kjer sem se rodil, je bil delavsko mesto. Celje, kjer sem odraščal, tudi. In čeprav sem nekoliko mlajši, to ne igra posebne vloge. Čeprav v svoje rojstno mesto pred svojim enaindvajsetim letom pravzaprav nisem prišel za dlje kot nekaj minut (z avtom), sem se v njem vedno počutil zelo domače in ko sem v mislih z avtorjem potoval po Gosposki in še kje, sem potoval po znanih punktih; zelo znanih. Avtor na svojih potovanjih nima časa in potrpljenja za stereotipe, z njimi opravi zelo na hitro, satirično, zabavno. Na svoj način se posmehuje večnemu medlokalnemu medkrajevnemu rivalstvu in “merjenju kurcev”, na svoj način pa tudi opravi z vsemi, ki želijo Maribor uokviriti v nekakšne “dudekovske”, veselojesenske predsodke, ki jim tudi – začuda – v kulturnem prostoru ni konca in kraja. Fünfek (odprite knjigo in odkrijte, čemu takšno ime) takisto zelo dobro satirizira tisti prosluli dušnopastirski pozdrav, ki je seveda floskula; dotični veliki poglavar vesoljne Cerkve (kot da je samo ena) je ta svoj pozdrav vedno prilagajal po potrebi in potem gledal, kako so množice padale v trans. Ker množice vedno padajo v trans, saj “Jesus loves me this I know, ’cause the Bible tells me so”.

Avtorju zavidam, da je bil v Hiši Cvetja. Mene doma niso pustili, ko je šola organizirala izlet, češ da se mi lahko kaj zgodi, fragilnemu meni, kajne. Ta obisk še načrtujem, če ne bodo horde v “imenu zgodovinske resnice” prej uničile še tega zadnjega obeležja nekdanjih neuvrščenih časov, ko se ni bilo treba klanjati Evropi, ne ZDA, ko smo bili lepo daleč od kapitalističnih razčlovečenj, pa tudi železnih zaves in svinčenih prijemov resničnega totalitarističnega komunizma in diktature. A knjigi, ki je pred nami, ne gre za politiko: gre ji za revitalizacijo (in seveda tudi svojevrstno satirizacijo) spomina. Za aspekt. Za spoštovanje. In tudi za samoironijo in nasploh humor, ki je tak, da te vedno znova in znova zvabi k branju. Izlet po Mariboru, nekdanjem, vmesnem in današnjem, že dolgo ni bil tako konstruktiven. S pohanjem ali brez njega.

“Praznik s’lazi na ulice naše. U oblake da letimo smjelo. Naše pjesme svi neka se plaše!”

“Čiko, gde si sada, hiljadu mu doboša Darkvuda?!”

“Nšo-či, si ti?”