Plemičem “Orient”, kmetom pa “Indija Koromandija”

Piše: Luka Hepe

Uporaba začimb v plemiški kuhinji je bila prisotna že v 9. in 10. stoletju. O tem priča dejstvo, da so jih prodajali na tržnicah v Franciji in zahodni Italiji. Med gospodi so bile še posebej priljubljene težje dostopne eksotične začimbe, kot so ingver, cimet, nageljnove žbice, muškatni orešček in podobne dišeče korenine. Uporabljali so jih tako pri hrani kot pri pripravi napitkov (denimo začinjenem vinu). Večina začimb je v Evropo prišla iz vzhodnih orientalskih dežel, kar je še posebej navduševalo plemstvo, saj je vzbudila občutke večvrednosti in navideznega prestiža. Plemiči so si namreč Orient predstavljali kot sanjski svet obilja in sreče, nesmrtnosti in starih mož, ki živijo v raju. Massimo Montanari zapiše: »… »sanjsko obzorje«, v katerega so Zahodnjaki umerjali vsakovrstne želje in utopije.«

WP_20150413_001
Slika 1: Srednjeveški mit- prefinjena prehrana ni za kmete! Foto: Luka Hepe, 2016

Tudi kmetje so v času hude lakote (pa tudi sicer) sanjarili o čudežni deželi, ki jo je za njih predstavljala “Indija Koromandija”. Sanjska dežela, kjer hrane nikoli ne zmanjka, ter kjer trte vežejo s klobasami in so pšenična polja obdana s plotovi iz pečenke, zidovi hiš so iz brancinov, po cesti se sami od sebe pražijo debele gosi in v rekah namesto vode teče vino. Domišljija ni poznala meja… Toda, ali je taka delikatesna hrana sploh primerna za kmeta?!

V srednjeveški prehrani se je izoblikovalo nepisano pravilo, ki so ga podprli tudi strokovnjaki in zdravniki. Po tej razlagi se morajo različne družbene skupine prehranjevati v skladu s svojim družbenim statusom. Plemičem so bile namenjene prefinjene jedi, kmetom pa bolj preproste. Kdor je kršil ta pravila, je po prepričanju ljudi lahko zbolel. Kmečkemu želodcu je bila najbolj primerna repa, česen, čebula, šalotka, por, goveje meso, salame, pivo in kruh iz sirka. Italijanski agronom Piero de’ Crescenzi je menil: »… da je pšenica veliko boljša za peko kruha, a je tistim, ki so opravljali težaška dela in rabili veliko energije, vseeno svetoval, naj rajši jedo kruh iz manj kakovostnega žita: denimo sirka, ki je kot hrana za prašiče, vole in konje primeren tudi za kmete.« Francoski zdravniki so v 16. stoletju priznali, da je prehrana kmetov težko prebavljiva, toda povsem ustrezna njihovi konstituciji. Po njihovem mnenju je bilo normalno, da je kmet slabo jedel in se vedel kot prašič.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Slika 2: Preprosta hrana, sadni sok in pivo. V skladu z “naravnim redom” primerna prehrana za kmete. Foto: Luka Hepe, 2015

V določenih primerih so reveži kljub temu lahko dobili zavrženo hrano gospodov. Nekateri zapisi sporočajo, da so skisano vino, gnilo sadje, star kruh, pokvarjen sir in podobna neuporabna živila občasno podarili revežem. Plemiči so s tem tako rekoč ubili dve muhi na en mah: znebili so se neuporabe hrane in ob tem storili še dobro dejanje, s katerim so si olajšali vest za morebitne grehe.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.