Piše: Matej Krajnc

Novica, da je umrl Žan, eden najpopularnejših domačih rokerskih kitaristov in avtorjev, Zmazek, “ki dela to z občutkom”, je danes zadela medije kot rif z jasnega. Videvali smo ga na odrih, na ljubljanskih ulicah in avtobusih, se svojčas z njim tudi družili in paberkovali o rokenrolu in kitarah. Po eni strani je silno nehvaležna naloga, po drugi pa privilegij, pisati o dolgoletnih glasbenih kolegih, ki jih naenkrat ni več. Lahko jih namreč sploh ne bi poznali, njihovo delo lahko sploh ne bi odmevalo. V Žanovem primeru – to vedo vsi, ki so kdajkoli vklopili radijski sprejemnik – ni bilo tako.

Na drugi strani je bil naslov albuma, s katerim je leta 1997 Janez Zmazek Žan pri založbi Helidon predstavil svojo prvo solistično zbirko pesmi. Singl Dotakn se me z občutkom je precej hitro prešel v vsakdanji vernakular in postal Žanov največji solo hit. Takrat je precej pisal tudi za druge izvajalce, med drugim za Rok’n’bend, kjer je bil pravzaprav “hišni” pisec besedil in priredb, vendar pa tudi njegov matični bend ni počival. Bend, po katerem ga je javnost najbolj poznala, Don Mentony Band, čeprav je sodeloval z mnogimi (Benč, Tomo Jurak …) in prvi pomemben pečat kot kitarist pustil v drugem bendu: v Buldožerjih, kjer je sodeloval na albumih Rok end roul in Ako ste slobodni večeras. V studiu Činč je tudi pozneje posnel večino svojega opusa, vključno s ploščo, ki jo vidite na sliki zgoraj in na snemanju katere sem po naključju kot tihi gost z Borutom slonel za njegovo znamenito mešalko. Ne ves čas, a dovolj.

“Kjes pa tega najdu?” je Žan leta 2000 izustil v kletni sobi Frenka Opeke, še enega pokojnega mojstra kitare iz let, ko še ni bilo treba biti influencer, da so te opazili. Sedel sem na Frenkovem kavču in brenkal po njegovi hohnerci. Imela sva enega najinih songwriting sessionov, ki se je hitro prekinil, saj smo z Žanom šli na čvek v obližnji bar pri Mercatorju, kjer so se zbirali raznorazni šišenski modeli in vsi ti so tudi zvesto hodili na špile, ki sva jih imela s Frenkom v dvoje, potem pa tudi na špile najinega benda Agencija Rokenrol. “A kr pr Helidonu bosta?” se je nasmehnil, ko sem mu povedal za načrte. Takrat je Helidonova garda iz devetdesetih z dolgoletnim urednikom Borčem Beletom šla k založbi Nika, nekateri drugi pa smo prišli in pozneje tudi šli. Tudi Žan je bil gost špilov Agencije Rokenrol, zvečine v občinstvu, a s precej naklonjenimi toni v glasu. “Kva, a Johnnyja Casha boste špilal?”

Don Mentony Band je najprej kot Don Mentony Blues Band z Miho Mentonijem, kitaristom Janezom Hostnikom, pevcem Janijem Kovačičem, basistom Frenkom Brajerjem in bobnarjem Robertom Fritschem posnel kaseto starih bluesov, potem pa leta 1989 s pridruženim Žanom proslulo Dobro mrho, priredbo Tulsa Time Dannyja Flowersa, ki sta jo proslavila Don Williams in Eric Clapton. Do leta 2000 je zasedba posnela vrsto uspešnih plošč (Nezaposlenim vstop prepovedan, Ko noč zamenja dan, Rad bi bil baraba, Zmikavti), nanizala kar nekaj uspešnic, ki so ostale z velikimi črkami zapisane v našo poprockovsko zgodovino in nastopila tudi na nekaj festivalih (poleg Mrhe denimo še Rekla je ne, Morski pozdrav, Dost mam, Suzana, Nkol si nam odpustu, Marjetka). V zasedbi je po odhodu basista Brajerja nekaj časa igral bas Aleksander Cepuš, znan kot Alex Bass, sodelovali so tudi z Jankom Ropretom, s katerim so posneli celo album (1995), na njem pa med drugim priredbo Claptonove Wonderful Tonight. Hostnik je pozneje ustanovil Johnny’s Band, Žan pa je z imenom Don Mentony Band še naprej snemal in igral, tudi ko se njegove pesmi niso več redno pojavljale na lestvicah. Zvok in sporočila benda je pozneje celo izostril in napisal nekaj precej angažiranih pesmi, v živo pa je bend pod njegovo taktirko v pomlajeni zasedbi ostal zvest izročilu bluesovskega rocka. Zadnji studijski album Prov fletn se mava so posneli leta 2018 za založbo Sraka. Takrat sva se z Žanom tudi zadnjič slišala, ko me je bend prijazno povabil na koncert v Ajdovščini. Videla sva se še enkrat, na avtobusu, a na hitro, sredi Šiške.

Pustimo torej, da se nas glasba Janeza Zmazka še naprej dotika z občutkom, osebni spomini pa bodo ostali v drugih predalih, takih, ki se zaklenejo in odprejo zgolj ob posebnih priložnostih. S črno epifonco, s katero je zadnje čase nastopal, pa s številnimi drugimi kitarami, ki jih je igral, bodo spomini še tolikanj bolj trajni. Srečno pot torej, stari, ne pozabi na svoje Šiškarje in veliko dobrega rokenrola nekje drugje … Na obali … Na Čopov’ … Kjerkoli. Na drugi strani.