Drsi, drsi pohlep z naših prstov.
Ne več kot pohlep, ampak kot Pohlep.
Pohlep je v nas tako legitimen,
tako pravičen in lep!

Pohlep je naše edino zadovoljstvo,
ko pridemo zvečer z dela.
Odpre nam in nas posede za mizo
in brenči okrog nas kakor čebela.

S Pohlepom po večerji odplešemo valček
in gremo po sebi pohlepovat.
Ko pa je treba zadnjič spat,

se poležemo, smrtno otožni
in Pohlep v nas postane starček
kot mi, zadnjič maziljeni, trepetajoče pobožni…