Foto: Pia Marincelj
Piše: Pia Marincelj
Ob porastu produkcije e-knjig v 21. stoletju, predvsem pa v zadnjih desetih letih, je med ljudmi zopet završalo in tiskani knjigi je bil še enkrat napovedan njen konec. Kdo še potrebuje težke in nerodne bloke papirja, ko pa sedaj lahko knjige beremo kar s svojega telefona, tablice ali računalnika? Za resne bralce je tu seveda bralnik, ki s tehnologijo e-ink omogoča očem prijetnejšo bralno izkušnjo.
Pred petimi leti sem si kupila Kindle, svoj prvi bralnik. Šele kasneje sem ugotovila, da mi ne omogoča branja slovenskih knjig z Biblosa, portala za nakupe in izposojo e-knjig v slovenščini (za to potrebujete bralnik inkBOOK!). Sama še vedno raje berem knjige v slovenščini kot v angleščini, čeprav sem v mlajši generaciji že ena izmed redkih. Tisto poletje sem se odločila, da bom izboljšala znanje angleščine in sem tako prvič na morje namesto dveh škatel knjig vzela eno manjšo škatlo, skupaj z bralnikom. Na moje presenečenje mi je bila izkušnja branja z bralnika zelo všeč. Ekran je bil lahek, svetlost se je prilagajala samodejno glede na zunanjo svetlobo in lahko sem si prilagodila velikost črk. Najbolj pa mi je bilo všeč to, da sem lahko brala tudi pozno v noč, ko so v isti sobi ostali že spali, ekran bralnika pa je ravno prav svetil, da nisem potrebovala luči. Ko sem po prebrani knjigi na Kindlu v roke zopet vzela tiskano knjigo, se mi je ta zdela okorna, nadležno mi je bilo listati strani in jih zadrževati pred vetrom in komaj sem čakala, da v roke zopet vzamem bralnik.
Ob prihodu domov ter sprehajanju skozi knjižnice in knjigarne so me pa tiskane knjige zopet prijazno vabile nazaj. Kindle sem kasneje še vedno uporabljala na fakulteti za branje obvezne literature in strokovnih člankov, vendar pa se je razmerje knjig za dopustniško branje kmalu zopet prevesilo na stran tiskanih knjig. Odkar sem zaposlena v knjižnici, je bitka med bralnikom in tiskano knjigo izgubljena. Tiskane knjige kar kličejo s polic s svojimi bolj ali manj privlačnimi platnicami in papirjem, prijetnim na dotik.
Foto: Pia Marincelj
Skoraj vsakdo, s katerim sem se pogovarjala o tiskanih in e-knjigah, mi je, kakor da mi bo zaupal prav posebno skrivnost, z žarom na obrazu prišepnil: »Ampak, tiskana knjiga diši!« Nisem ravno ljubitelj starih obrabljenih knjig, me je pa zanimalo, zakaj knjige dišijo. Tako sem na spletu odkrila rezultate izjemno zanimive raziskave (Bembibre in Strlič, 2017) o vonju dediščine, ki razkriva, da večino knjižnega vonja oddajajo organske spojine, ki jih vsebuje papir knjig, ko se te sčasoma razgrajujejo. Prostovoljci, vključeni v raziskavo, so povohali ekstracirane spojine iz starega romana, nato pa vonj primerjali z raznimi drugimi. Ne da bi vedeli kaj vonjajo, je več kot tretjina udeležencev odgovorila, da jih vonj knjige spominja na vonj čokolade, druga najpogostejša izbira pa je bil vonj kave. Vonja teh dveh živil naj bi bila dejansko zelo podobna vonju tiskane knjige, saj čokolada in kava vsebujeta fermentirani ali praženi kemični spojini, lignin in celulozo, ki se nahajata tudi v razpadajočem papirju. Naše čutilo za vonj se nahaja zelo blizu spominskemu centru v človeških možganih, zato zelo pogosto spomine močno povezujemo z določenimi vonjavami. Vonj prikliče spomine, ki jih sicer ne bi mogli načrtno obuditi. Knjige, ki so pripadale našim staršem ali drugim ljubim ljudem, nas spominjajo nanje in so zato še toliko bolj dragocene (Giraldi, 2015), kar s svojimi izkušnjami potrjujeta Borges z navezanostjo na knjižnico svojega očeta in Sartre, ki je spomin na svojega dragega deda obujal z dotikanjem njegovih knjig in »častil svoje roke z njihovim prahom« (več o navezanosti znanih osebnosti na knjige si lahko preberete v knjigi Življenja knjig z domačih knjižnih polic (Marincelj, 2019)).
Kar knjigo kot predmet naredi nekaj posebnega, je njena simbolna vrednost. Tiskana knjiga predstavlja simbol, simbol nekega dogodka, obdobja, odnosa … E-knjiga z enako vsebino ne bo mogla nikoli nadomestiti izvoda istega romana, ki nam ga je pred desetletjem podarila izgubljena ljubezen. Ali knjige, ki nam je bila še posebej všeč na fakulteti. Tiste, s posebnim posvetilom, ki so nam jo podarili starši ob zaključku študija. Pa tiste, ki smo jo kupili s prvo plačo. Ali tiste, v kateri že leta hranimo vse najdene štiriperesne deteljice … Domače zbirke tiskanih knjig nam omogočajo hranjenje literature, ki je bila pomembna za naš osebni (mentalni, duševni in poslovni) razvoj. Posamezniku ljube knjige iz domače knjižnice utrjujejo njegovo identiteto, tiste, ki jih še ni prebral, pa predstavljajo možnost, obljubo. So motivator in opomnik na delo, ki ga čaka in na znanje, ki si ga želi pridobiti.
Foto: Pia Marincelj
Mnenja o tem, ali so e-knjige okolju res bolj prijazne od tiskanih, se razlikujejo. Letno je za papir, ki se ga uporablja pri proizvodnji tiskanih knjig, prodanih samo v Združenih državah, izsekanih več kot 30 milijonov dreves. Tudi ogljični odtis proizvodnje bralnih naprav ni zanemarljiv in čeprav se na prvi pogled zdi obrat k e-knjigam idealen način za zmanjšanje emisij CO2 in ohranjanje gozdov, je potrebno upoštevati številne dejavnike, ki nam lahko to prepričanje zamajejo. Tudi proizvodnja, uporaba in odstranjevanje elektronskih naprav vplivajo na naše okolje. Če bomo z nakupom bralnika namesto knjig zares bolj ekološki, je odvisno od naših navad. Skupni ogljični odtis bralnika je približno 168 kg, za tiskano knjigo pa velja nekje v razponu do 7,5 kg; odvisno od dolžine in vrste knjige. Če bi upoštevali ogljični odtis povprečno 7,5 kg na knjigo, bi lahko sklepali, da bi morali prebrati približno 22-23 knjig na bralniku za doseg enakovrednega negativnega vpliva na okolje. Pri tem je potrebno poudariti, da to velja za primerjavo e-bralnika s kupljeno tiskano knjigo za lastno rabo in ne z izposojeno knjigo v knjižnicah, ki omogoča uporabo enega izvoda več uporabnikom. Nakup bralnika se torej ekološko obrestuje rednim bralcem, ki pred zamenjavo naprave na njej preberejo več kot 23 knjig.
E-knjiga je torej relativno ekološka, vedno na dosegu roke, ne zavzema fizičnega prostora, na njej se ne nabira prah in tudi v primeru, da jo izbrišemo iz naše naprave, ob tem ne bomo čutili krivde in tesnobe, ki nas prevzema ob zavrženju tiskane knjige, saj je e-knjigam pripisan občutek začasnosti. Tiskane knjige ljubimo prav zaradi njihove organskosti in materialne krhkosti, ljubiteljem knjig je všeč vonj njihovega razpadanja ter vonj, ki se ga v času svojega obstoja navzamejo. Tiskane knjige omogočajo odklop, trenutek zase, odmik od drugih dražljajev. Ko beremo tiskano knjigo, se osredotočamo zgolj na vsebino knjige, ob tem pa urimo svojo koncentracijo, ki zaradi novih tehnologij postaja vse bolj razpršena.
Nosilci knjižnih vsebin so se spreminjali skozi vso zgodovino in menjali oblike glede na večjo ustreznost, uporabnost in priročnost novo razvitega nosilca. Kljub temu, da nas čudovito okrašeni srednjeveški kodeksi še dandanes prevzemajo in nam jemljejo dih s svojimi iluminacijami, najbrž nikomur ne pade na misel, da bi knjige s svoje knjižne police zamenjal s temi težkimi in okornimi bloki. Ali nam bi torej opustitev zbirateljstva ter čustvene navezanosti na materialni nosilec besedil prinesla praznino in nazadovanje v osebnem razvoju, ali pa bi nas morda lahko v določenem smislu osvobodila navezanosti na materialno?
Ne glede na spremembe, ki jim je bila knjiga primorana v svoji dolgi zgodovini kljubovati, je tiskana knjiga še vedno prisotna in v krogu svojih oboževalcev še kako priljubljena. V letu 2017 je raziskava domačih knjižnic slovenskih kupcev tiskanih knjig pokazala (Marincelj, 2019), da so med kupci še vedno prevladovali tisti, ki v lasti niso imeli nobene e-knjige (kar 67 %), 21 % kupcev je imelo v lasti do 30 e-knjig, le 8 % pa več kot 60 e-knjig. Zanimivo je, da je veliko udeleženk in udeležencev izrazilo svoje negativno stališče do e-knjig in novih tehnologij, le nekaj pa je bilo takih, ki so priznali pozitivne lastnosti e-knjig. Med splošno populacijo Slovenije leta 2014 (Knjiga in bralci V) več kot 79 % ljudi doma ni imelo elektronskih knjig, 16 % populacije pa je imelo doma manj kot 50 elektronskih knjig. Večina bralcev je več e-knjig prebrala v angleščini (mlajši od 34 let), prav tako pa je kar 75 % udeleženih odgovorilo, da e-knjigo največkrat pridobijo tako, da si jo brezplačno naložijo s spleta ali od drugod.
Tiskana knjiga in e-knjiga sobivata in se odlično dopolnjujeta. E-knjiga s svojim obstojem ne ogroža tiskane, z ekološkega vidika pa bi bila večja uporaba e-knjig dobrodošla, medtem ko bi lahko tiskana knjiga prav zaradi manjše, a bolj izbrane produkcije, zopet pridobila na statusu dragocenega predmeta s simbolno vrednostjo.
Čeprav vse bolj cenim tiskane knjige, zadnje čase razmišljam o nakupu Inkbook bralnika … Kaj pa vi?
VIRI IN LITERATURA:
Bembibre, C. in Strlič, M. (2017). Smell of heritage: A framework for the identification, analysis and archival of historic odours. Heritage Science, 5(1), doi:10.1186/s40494-016-0114-1
Giraldi, W. (2015). Object Lesson. New Republic, 246 (4), str. 68-73.
Marincelj, P. (2019). Življenja knjig z domačih knjižnih polic. Maribor : Kulturni center.
Rupar, P., Blatnik, A., Kovač, M. in Rugelj, S. (2019). Knjiga in bralci VI: Bralna kultura in nakupovanje knjig v Sloveniji v letu 2019. Ljubljana: UMco.