Tomaž Šalamun/Metka Krašovec: Šepetanje

Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga 2017

alamun_krašovec 1

“Moja inteligenca je kriminalna. / Moja duša je kriminalna. / Moji prsti so kriminalni. Moj pas. / Vse je kriminalno, kar je na meni. Od A do Ž.”

Pričujoči izbor Šalamunovih pesmi je po njegovi smrti opravila njegova, zdaj tudi že pokojna soproga Metka Krašovec in s svojimi risbami ustvarila enovito in esencialno interdisciplinarno delo, ki služi tudi kot učinkovit spomenik obema umetnikoma. Od konca sedemdesetih let je Metka Krašovec bila stalno prisotna v Šalamunovi poeziji, med drugim monumentalno v zbirki Balada za Metko Krašovec (1981), katere ponatis sem leta 2004 pomagal urejati, ko je izšel pri KUDu France Prešeren. Tisto sodelovanje je tudi eden mojih najlepših spominov na Šalamuna, zlasti ob predstavitvi v dvorani KUDa, ko sva družno predstavljala svoja dela: on Balado, jaz prevoda Leonarda Cohena in izbor svojih pesmi Umila me je neka čudna rosa. Tomaž je v zbirki precej klasično ubranih pesmi našel lepoto, pomen in smisel, pritegnila ga je, čeprav je sam pisal drugače. Meni pa je sourejanje Balade omogočilo druženje in pogovore z eno največjih sodobnih pesniških osebnosti, kar je seveda imenitno. Z Metko Krašovec sem se srečal zgolj nekajkrat, med drugim v Konzorciju ob pogovoru s skupno prijateljico Majdo Kne, potem pa na nekaterih kulturnih dogodkih in tiskovnih konferencah. Konteksti so zanimiva reč.

Ni treba torej posebej poudarjati, da je izid pričujoče knjige bil zame dober vzrok za vnovično razmišljanje o nekaterih razmerjih v umetnosti in o univerzalnem jeziku umetnosti nasploh. Če sem pol življenja poslušal o manjvrednosti uglasbljene poezije, češ da gre za popevčice in da se to ne more meriti z vzvišenim dolgočasnim branjem t. i. “prave poezije” v posebej za to nutriranih okoljih, sem v drugi polovici spoznaval, da je to seveda čisti blef: poezija in glasba sta nerazdružljivi, vedno bili in bosta, kot sta nerazdružljivi tudi poezija in likovna umetnost (če ostanemo samo pri teh dveh primerih). Zakonca Šalamun/Krašovec sta od leta 1979, ko sta se srečala, bila prav paradigmatski primer tega sobivanja. O tem priča tudi zelo osebna, pretresljiva in učinkovita spremna beseda Metke Krašovec v pričujoči knjigi, naslovljena z V globini mirna, na površini orkani in pripoveduje o njuni umetniški in osebni ontologiji. Umetniško, piše, naj bi si bila najbližje v osemdesetih, govori pa tudi o različnih razsežnostih svojega risanja/slikanja vobče in glede na Šalamunovo poezijo. Ni naključje, da čisto na koncu knjige stoji pesem Ljuba Metka, ob njej pa barvna ilustracija ženske, ki referira na vsebino pesmi; ta se ukvarja z dimenzijo intimne bližine in oddaljenosti med dvema, ki gresta skupaj skozi življenje. Življenje je tudi sicer Šalamunova strast. “Usoda me vali.” pravi v pesmi Lak. “Včasih kot jajce. Včasih me / s šapami lomasti po bregu. Kričim. Upiram se.”

51xQFPkC9zL._SX330_BO1,204,203,200_

Španska izdaja Balade za Metko Krašovec, 2013, vir: Amazon
Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.