Matej Krajnc: OD ELVISA DO AGENCIJE (1)

“Kdo je?”
“Frenk! Videl sem oglas v Salomoncu! Si ti objavil?”

Uf, sem pomislil, pa ravno, ko sem se že veselil, da si bom odpočil. Zvečer greva z Gecem v kino, Springsteena moram še delat … Od kod se ravno zdaj …
Radovednost je sicer potegnila daljšo. Ogrnil sem si jopico – takrat sem jih še nosil – in poklical dvigalo. Maj še ni bil prav visoko in po teh hodnikih piha, pa vrata delajo švist švist …

“Si ti dal oglas?”

Možak kadi, sem pomislil, to bo kak čudak, odkod neki bi kar pogledal oglas in prišel zvonit …

V oglasu si napisal svoj naslov in telefonsko, cepec … me je prešinilo. Morda se nerad pogovarja po telefonu.

“Ne maram ravno na dolgo čvekat po telefonu!” je ravno takrat izustil prišlek. “Sem kar pozvonil, če te ne bi bilo doma, bi prišel drugič. Si ti dal oglas?”

“Dal sem oglas!”

“Za Helidon snemaš, kaj? Hm … Hm …”

“No ja …” sem rekel. “Načeloma. Če dobim bend!”

“Torej ne snemaš?”

“Helidon …” sem začel, a me je prišlek prekinil. “Greva tjale čez na pir,” je rekel, “pa mi boš vse povedal.”

“Na pir …” sem začel jecljati. “Na pir … gospod … gospod …”

“Frenk!” je ponovil. “Brez gospod! Samo Frenk! Si za pir ali nisi?”

Pir ne more škodit, sem pomislil, sploh ker ga nisem pil. Če mi pa tale res pomaga in zrihta bend …

Seveda nisem mogel vedeti, kdo je “Frenk”. Pojma nisem imel, da je “Frenk” the Frenk, Franc Opeka, legendarni kitarist iz sedemdesetih, vodja benda, ki bi, če bi vmes ne posegle višje sile, moral biti Bijelo Dugme namesto Bijelog Dugmeta. Vodja benda, čigar ploščo sem imel doma in na njej je bila tudi Borova pesem Šel je popotnik skoz atomski vek v Frenkovi uglasbitvi – progrockovska epopeja, ki je ponesla ime “Izvir” po vsej bivši državi. Kdo bi si mislil, da bi ta Frenk lepega zgodnjemajskega popoldneva 2000 kar pozvonil pri meni.

Bend Izvir je bil leta 2000 štof za legende – v rockerskih krogih se je o njih govorilo kot o neke vrste Graalu, fantomskem bendu, ki je prišel na sceno, pometel s konkurenco, izdal dve mali plošči, album in nato izginil. Široka populacija ni vedela zanj, kot denimo za Buldožerje, Dekamerone ali Kameleone. To je bil bend za sladokusce, za poznavalce, za nas. Ploščo Izvir sem prvič slišal v oddaji Dragana Buliča konec osemdesetih, potem pa vinilko iztaknil v devetdesetih v ljubljanski Vinilmaniji za ne preveč hud denar – ni bila poceni, ne pa tudi draga kot žafran, kar sem ugotavljal pozneje, v časih eBaya in Discogsa. Čez leta sem kupil tudi ponatis, ne da bi vedel, da ni uraden. Tudi to sem ugotovil šele pozneje, čeprav na ponatisu ni bilo logotipa Založbe kaset in plošč RTV Ljubljana. A to je že druga zgodba.

izvir-lp

LP Izvir (1977), ZKP RTVL, vir: avtorjev arhiv

“Torej,” je rekel Frenk, ko sva prečkala prometno Celovško in sedla na vrt gostilne pod Bellevuejem pri Tivoliju, “kako je zdaj s Helidonom?”

“Okvirno sem zmenjen,” sem hitel, “samo s prejšnjim urednikom smo že skoraj podpisali pogodbo, pa je šel, novi pa pravi, da moram imet bend. Vilko Ovsenik pa pravi, da ni treba …”

Pokojni Vilko Ovsenik je bil moj veliki podpornik pri založbi Helidon. Njegova ideja je bila, da bi posneli čimveč demo-posnetkov mojega gradiva, kar v tujini imenujejo “stockpiling”, ga ponujali drugim izvajalcem, hkrati pa poskusili ugotoviti, kakšna oblika realizacije bi najbolj ustrezala meni kot solistu. Zato sem med božično-novoletnimi prazniki 1999 kar doma s kitaro posnel za tri cedeje svojih pesmi in jih naslovil Demo Helidon 1, 2 in 3. Novi programski urednik Juhej je bil drugačnega mnenja: “Dobi si bend iz mladih nadebudnežev, zvadite material in potem bomo podpisali! Ti sam nisi dovolj močan za studio!”

In potem je dodal:

“Ne me narobe razumet: avtorsko sekaš, dober si, pizda materina, ampak kitaro igraš bolj bazično …”

“Okej,” sem ga gledal, čakajoč, da pojasni.

“Lej recimo Smolarja,” je nadaljeval Juhej, “on špila kitaro kot vihar! Vmes igra melodijo, ob njej ritem, vse obvlada. Ti si bolj ritem kitarist, ritem znaš držat, to slišim, to je pomembno, ampak rabiš backup, pizda materina!”

Well …

Spet zgodba o Smolarju. Že od leta 1992 sem bil “celjski Smolar”, kar naj bi bil seveda kompliment, a sliši se kot svojčas “novi Dylan” – zna bit zakomplicirano. Smolarja sem vedno cenil, osebno sva se spoznala leta 1994, ko je igral v celjskem Barflyju in sem ga prišel poslušat, po koncertu pa pristopil, in tudi on je tam do leta 1996 že slišal za to “novo smolarjevstvo”, kar je nekoč, ko sem bil pri njem na obisku na Steletovi v Ljubljani, ko je še stanoval tam, komentiral z “raje stari Krajnc kot novi Smolar!” Popolnoma sem se strinjal, drži pa tudi, da sem takrat bil v obdobju pisanja lahkotnejših pesmic, ki so imele smolarjevsko štimungo. Name je na začetku kantavtorske poti pomembno vplival, zlasti s svojo uporabo jezika. Po izidu kasete No ja, pa kaj (Helidon 1993) je bilo jasno, da polja jezika v popularni glasbi pri nas ne bodo nikoli več ista. Imel je menartovsko prepričanje, da je za pesem dobra vsaka beseda, če jo znaš postavit na pravo mesto. Obzorja jezika je razširil v resne dimenzije. Kje neki sem negoden mladič, vajen leporečja, ki do faksa ni nikoli preklinjal, pomislil, da lahko besede “skret”, “joški”, “scat” in podobne vsakdanje besede, ki jih uporabljamo vsi, javno pa se jih kdo ve zakaj sramujemo, učinkovito in duhovito vpelješ v pesem in jo celo javno objaviš, še več: imaš celo hit! Ponarodeli hit!

R-2526734-1288820437

kaseta No ja, pa kaj (1993), Helidon, vir: avtorjev arhiv

Na začetku kantavtorske poti … Heh … Ni se začelo šele 1992, vsaj ne čisto zares. Vsega je kriv Elvis, njega bo potrebno klicati na odgovornost.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.