V pričujoči rubriki s kupa vinilnih plošč na slepo izberemo deset plošč in ob njih zapišemo nekaj stavkov. Plošče so iz osebne zbirke avtorja rubrike in so iz različnih zvrsti, vrst, panog in godb. 

1. Golden Gate Quartet: 1968

Naučimo se gospelovske abecede. Tule je še pel Caleb Ginyard, tudi Clyde Wright, klasična zasedba iz petdesetih torej, ki je leta 1968 dokazovala Evropi, da so v ZDA neumni, ker se odrekajo lastnim koreninam.

2. Eric Clapton: I Still Do (Bushbranch/Surfdog 2016)

Naslovnico je naredil Peter Blake, glasba pa standardna claptonovska, čisto korektna, bognedaj pa božja. To je pustil za seboj tam nekje 1969. Johnson in Dylan, povejta še vidva.

3. Elton John: Your Song (Melodija 1988)

Zgodnji Elton s Tiny Dancerjem, Your Song in Border Song, sovjetska izdaja s konca osemdesetih, ko sta Ronnie in Miha podpisovala konec hladne vojne ali kako že, svetovni zvezdniki pa so kar tekmovali, kdo bo nastopil za … ha ha ha, komuniste.

4. Leadbelly: Negro Folk Songs For Young People (Folkways 1967)

Leadbelllyjeva učna ura z naslovom, ki je še vedno pričal o tem, da v ZDA stvari ne štimajo. Leta 1960 je izšla prva izdaja, leta 1967, ko pa so jo ponatisnili, je bilo v ZDA vrenje tik pod pokrovom – naslednje leto so ustrelili Martina Luthra Kinga. Good Morning Blues!

5. Tereza Kesovija: Tereza (Jugoton 1971)

Prvi Terezin album za domače tržišče je zbral vse njene velike hite iz tistega časa: Larino pesem, Nona, Ja slijedim svoju zvijezdu … Ne pozabimo, da je bila  leta 1971 velika mednarodna zvezdnica z več uspešnimi ploščami v tujini in nastopi v prestižnih koncertnih dvoranah. In vokala “a” še ni tako zelo vlekla.

6. Jerry Lee Lewis: She Even Woke Me Up To Say Goodbye (Smash 1970)

Killer je, kot se reče, jezdil visoko na valovih uspeha na countryjevskih lestvicah, a Nashville še dandanes menca, ali bi ga sprejeli v CM Hall of Fame ali ne. Kristoffersonova Once More With Feeling je tokrat seveda glavni hit, ampak nikar ne mislite, da je potem kaj popustil! More Killer – no filler!

7. Limahl: Don’t Suppose (EMI 1984)

Kajagoogoo, stay back. Limahl on the first track … or what? 🙂

8. The Beatles: Past Masters 1&2 (EMI 1988)

Končno zbrani vsi singli; silno veselje zame – skoraj trinajstletnega mulca, ki je čisto na koncu dvojnega albuma odkril You Know My Name (Look Up The Number), kar mu je odprlo zanimiva obzorja divje beatlovske ustvarjalnosti z Brianom Jonesom vred.

9. Metallica: Kill ‘Em All (Megaforce 1983)

Menda mi ni treba pojasnjevat …

10. Mario Lanza: The Student Prince And The Great Caruso (RCA 1959)

Dve filmski klasiki in glasba, ki je odmevala tako s plošč kot iz oddaje V nedeljo zvečer, ki smo jo svojčas redno poslušali. V osemdesetih nobena nedelja ni minila brez Drink Drink Drink.