Center za dehumanizacijo: Veselje in radost se budita

Piše: Matej Krajnc

Frontier 1992

czd pesmi

O CZD sem v osemdesetih redno bral v reviji Glasbena mladina. Premlad, da bi mi bilo dosegljivega kaj drugega kot izdaje, ki so izhajale pri velikih založbah (Pankrti, Azra in Disciplina kičme torej ja, CZD (žal) ne, z izjemo Izdaje), sem z zanimanjem bral o glasbi, ki je bila drugačna, ki za seboj ni imela mainstreamovske mašinerije, ampak je renčala svojo resnico za ušesa, ki so to resnico ulovila. O taki glasbi sem bral tudi v Mladini, ki je prinašala marsikaj drugačnega. Nato sem v gimnaziji končno, ne spominjam se več, kako, prišel tudi do glasbe. V časih One, Harvest Moon in Everybody Hurts je glasba CZD udarila kot grom; omenjeni EP Izdaja, o katerem sem 1989 bral v Glasbeni mladini, je zdaj zbirateljska redkost (izvirnik), meni pa se je vedno zdel zanimiv, nenavaden, glasen in oster. Nekaj takega sem iskal; po dolgem obdobju jazza, gospela, rokenrola in popa sem si želel razširiti obzorja. Nato sem naletel na zgoščenke CZD. In nato še na same člane CZD, točneje na Dušana Hedla, s katerim sva se, ne vem, če se še spomni, spoznala sredi devetdesetih v Mariboru; tudi sam se ne spomnim natančno kje in kako, spomnim se samo, da mi je nekega ne preveč sijočega dne mojega prvega študijskega mariborskega leta v roke potisnil tole knjižico (z izjemno kontekstualno likovno opremo), jaz pa njemu Trenutke življenja, svojo naivno romantično poezijo, ki pa je že dobivala nastavke poznejšega upiranja sentimentalnim osladnostim. Veselje in radost sta se zbudila tudi v meni in moje preučevanje glasbe CZD je verjetno kulminiralo leta 2011, ko sem na Underground festivalu pripravil polurni nastop s svojimi izvedbami njihovih pesmi – dobesedno, kajti od melodij sem obdržal zgolj Na poti k tebi, vse ostalo pa uglasbil po svoje. Dušanu se je ideja zdela imenitna. Na odru so poleg mene nastopili še številni drugi izvajalci, bendi, med drugimi prosluli Joko Ono, s katerimi sem takrat prijateljeval, na koncu pa so svoje povedali tudi czdjevci. Bojana Tomažiča sem takisto spoznal v tistem svojem prvem mariborskem obdobju, malce pozneje Vlada Pivca. Tu se potem začnejo spominske luknje, a ker smo se pozneje redno družili na prireditvah Rokerji pojejo pesnike, na BorderJamu in še kje, te luknjice niso tolikanj pomembne.

Je CZD punk bend? Je. Je CZD rock bend? Je. So njihova besedila žolčna? So. So poezija? So. So njihova besedila – poezija – tudi baladna in umirjena? So. Pri CZD dobite ves spekter in tale knjižica, ki je izšla na čelu devetdesetih po dveh kasetah, EPju in nekaj singlih, je imeniten vpogled v njihovo poetično aktivnost. Od nežne Vsako jutro do Poražene tišine, Midva, ki nisva niti Rusa niti Nemca niti Slovenca, Sovraživa vse, slovesov pa ne, Vsako oblast je rušit in tako naprej, je spekter poetičnih razsežnosti CZD resnično širok in pester. To ni neka jezna mladostniška beseda, ki se mora izbljuvati, da lahko gre naprej, to je zrela uporniška in zrela ontološka pesniška beseda iz jedra benda, ki mu ni vseeno, kako in kam se kotalimo. In kot pravijo sami:

“Mi pa smo toliko pesniki, kot se kot pesniki dobro počutimo.”

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.