Dušan Hedl: Mario Marzidovšek

Piše: Matej Krajnc

Subkulturni azil/Frontier 2014

marzidovšek

Pričujoča monografija o glasbeni in medijski osebnosti, ki je odločilno zaznamovala osemdeseta, čeprav ni bila nikoli medijsko razvpita in je še vedno “collector’s item”, je izšla leta 2014 na vrhuncu mojega takrat že dolgoletnega sodelovanja s Subkulturnim azilom. Na vrhuncu zato, ker se je kmalu nato preimemoval v Kulturni center Maribor. Leta 2014 pa smo pri Dušanu Sužnji sendvičev promovirali sveže izdano ploščo, ki smo jo jeseni in pozimi 2013 posneli v njegovem studiu. Zato sem še malce bolj vohljal po knjižni in glasbeni produkciji njegove založbe in o obeh tudi izdatno pisal. A Dušan se ni ustavil zgolj pri monografiji – izšla je tudi vinilna plošča z Marzidovškovo glasbo. Na Štajerskem sta bila v osemdesetih dva brumna eksperimentalna frika: on in Dani Bedrač, ex-Kladivo, konj in voda, tudi eden od odbitih, vedno zanimivih ustvarjalcev, ki jih nisi mogel nikoli zares zgrabiti za vrat: takoj so se izmuznili in ti dali še in še vetra. Kar je seveda imenitno.

Marzidovšek je svojo glasbo priobčeval na kasetah, o tem vejo marsikaj povedati tisti sodobniki, ki so ga spremljali; jaz sem bil še premlad in moja tedanja zavest o elektronski ali eksperimentalni glasbi vobče je segla do plošč Videosexa in Mihe Kralja, deloma Laibacha, kar je bil tistihdob že pop. Marzidovšek pa ni bil pop, bil je huda alternativa, prava podzemna sila, za svojo glasbo je živel z vso dušo in telesom in za to tudi plačal ceno. Vsakdo, ki to počne, jo, a le redkokdo je pripravljen tolikanj žrtvovati. Na misel mi pride nekaj redkih imen: Gregor Strniša, Pengov, Jure Detela, Marzidovšek …

Hedlova knjiga se življenja in dela velikega eksperimentalista loteva sistematično. Ne zgolj z izdatnim slikovnim gradivom iz arhivov, kar je posebna dragocenost knjižice, pač pa s temeljito obdelavo posameznih področij Marzidovškovega delovanja. Ne gre zgolj za elektronsko/eksperimentalno glasbo, gre tudi za založniško dejavnost, likovno dejavnost (slikarstvo, vizualizacija, grafika, kot je navedeno v kazalu), politično in medijsko aktivnost. Nekaj časa je bil v tujini, nato je poniknil. Pričujoča knjižica pokriva vsa ta poglavja, protagonistovo življenje analizira in umešča v tedanji družbenopolitični/medijski prostor. Posebej zanimiv je zaključni del, intervju z Marzidovškovo mamo, ki je po svoje tudi najbolj pretresljiv, saj ugotovimo, kakšna neznanka je bil Marzidovšek tudi svojim najbližjim. Beremo tudi o nekaterih zelo intimnih, družinskih poglavjih, denimo o poroki, ločitvi, kar takisto pomaga razumeti protagonista kot človeka, osebnost zunaj umetniškega aspekta, čeprav seveda oboje ni in ne more biti (povsem) ločeno – eno dopolnjuje drugo in obratno in v Marzidovškovem primeru je bil umetniški, ustvarjalni pol seveda prevladujoč.

Svetujem, da na YouTubu poiščete Marzidovškove posnetke – dva predloga smo pripeli tudi v tale sestavek. Svetujem, da poiščete tudi vinilko, ki je sicer že diskografska redkost. In seveda svetujem, da se v oboje poglobite. Ko sem ob izidu prvič ocenjeval tole knjigo, sem hkrati poslušal tudi plošče iz serije Ex-Yu Electronica taiste založbe, kjer Marzidovšek takisto ne umanjka in tam je njegova glasba prikazana spet v drugem kontekstu, kontekstu eksperimentalne glasbe nekdanje skupne domovine, ki se zdaj na srečo vsaj na umetniškem področju spet vse bolj zbližuje. Imeli smo zavidanja vredno sceno in tudi pričujoča knjižica je delček vsega tega – zavedanja, da sedemdeseta niso bila zgolj usihajoča popevka in Evrovizija, da osemdeseta niso bila samo potrošni pop, ampak da se je vmes dogajalo veliko zanimivega. In znova čestitke tudi za likovno/oblikovno zasnovo pričujoče knjižice!

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.