FORMALNA LIKOVNA ANALIZA
The Fall of Phaeton
Pri predmetu Likovne analize, ki je na predmetniku Šole za risanje in slikanje Ljubljana (Arthouse – College of Visual Arts), sem pod mentorstvom doc. mag. Mladena Jernejca napisala seminarsko nalogo, v kateri sem s pomočjo formalne likovne analize obravnavala likovno delo The Fall of Phaeton (v nadaljevanju Padec Faetona) Petra Paula Rubensa. Formalna likovna analiza je eno izmed orodij za razumevanje, presojanje in vrednotenje likovnih del. Je zelo zahtevna, saj terja obsežno teoretično in praktično znanje ter objektivnost. To, kar je bilo o delih objavljeno in znano, ne bi smelo predstavljati težav. Problem lahko nastopi, ko je treba likovno delo predstaviti s semantičnega vidika. Na eni strani je slikar, ki je delo ustvaril in na drugi opazovalec. Med njima je slika. Slikar je v sliki izrazil svoja občutenja, torej več, kar lahko z bežnim opazovanjem zazna gledalec. Na tem mestu se pojavi vloga likovnega analitika, od katerega se glede na njegov status pričakuje strokovno obravnavanje umetniškega dela, zato da bo poleg formalne predstavitve osnovnih značilnosti po najboljših močeh iskal in tudi našel nekaj več – aboutness. (Jernejec, 2019) Nekaj več je semantična pripoved, lahko rečemo, da je to »vidno v nevidnem«.
PETER PAUL RUBENS: Padec Faetona (The Fall Of Phaeton)
Peter Paul Rubens (1577 – 1640) je bil najvplivnejši nizozemski (flamski) baročni slikar. Nanj so vplivala dela Rafaela, Carraccija, Carravagga in Tiziana, s katerimi se je srečeval na svojih potovanjih kot diplomat. Leta 1608 se je vrnil v Antwerpen poln vtisov, življenjske moči in izvirnosti. Ideje so kar bruhale iz njega. »Užival je ob telesih v spopadih in alegoričnih prizorih, kjer se nebeške sile živo zapletajo med smrtnike.« (Levey, 1969, 182)
MITOLOŠKA ZGODBA
Staro grški mit, ki ga je zapisal Ovid v Metamorfozah, pripoveduje, da je bil Faeton sin sončnega boga Heliosa (Apolona) in zemeljske matere Klimene. Faetona so prijatelji zasmehovali, češ da nima očeta, zato se je odpravil k Heliosu, da bi si pri njem izprosil dokaz o svojem poreklu. Helios je nepremišljeno obljubil, da mu bo izpolnil vsako željo. Sin je izrabil priložnost in si zaželel voditi sončni voz, ki ga je sicer vsak dan, zato da je Zemljo razsvetlil dan, vodil po nebesnem svodu Helios. Nič ni pomagalo očetovo prepričevanje o nevarnosti in posledicah, ki lahko zadenejo neveščega voznika. Featon je na koncu dobil vajeti v svoje roke. Ker ni imel izkušenj niti fizične moči za zahtevno nalogo, so se konji splašili in ubrali divjo pot izven ustaljenih tirnic. Voz je iztiril in nesrečen mladenič je končal svoje življenje. (Schwab, Dolenc, 1987, 71-74)
OPIS LIKOVNEGA DELA: THE FALL OF PHAETON
Padec Faetona je naslikan v oljni tehniki na platno v letih 1604 do 1605. To je veliko platno 98,4 x 131,2 (v inčih 38,7 x 51,7). Slika se od 5. januarja 1990 dalje nahaja v National Gallery Art v Washingtonu, v ZDA.
Viri navajajo, da se je Rubens slike lotil na potovanju po Italiji, in to v Rimu, ko je preštudiral dela Leonarda da Vincija, Raffaela in Michelangela. Njihov vpliv se pozna na evokaciji [evokacija je termin za podobo ali izraz, ki naj spodbudi ustrezen, določen notranji odmev (Slovenski veliki leksikon, 2003)] zapletenih potez in močnega čutnega gibanja. Osvetlitev razkriva umetnikovo pozornost do beneških umetnikov.
Kompozicija Padec Faetona je postavljena diagonalno. Prizor, v katerega so vključene figure, konji in voz, se v obliki elipse ovija okoli te diagonale in pelje oko gledalca od prizora do prizora. Prizor je zelo razgiban. Telesa konj in oseb se zvijajo v neverjetnih pozah. Živahnost dopolnjujejo vihrajoče draperije. Uporabljene so tople, zemeljske barve in večno modra. Prizor je pretresljiv in hkrati privlačen za oko, kar lahko povežem s sublimnostjo. Iz prizora veje umetnikova radoživost, natančnost in občutenost za izraznost na obrazih udeležencev prizora, ne glede na to, za koga gre: so to konji ali osebe.

Za prizor alegorije je Rubens izbral del zgodbe, in to trenutek, ko so se konji splašili zaradi neizkušenosti mladeniča. Konji so jo ubrali vsak v svojo smer. Divjali so po vesolju in sejali grozo. Na levi strani slike so naslikane Hore. To so ženske s krili, ki ponazarjajo letne čase. Letni časi so se pomešali. Tam, kjer je bila zima, je zemljo pestila suša, kjer je bilo poletje, je vse zaledenelo. Na koncu so Zemljo zajeli plameni in požari. In ne le-to, astrološki pasovi v nebesih so se medsebojno pomešali.
Zunaj slike okvira je na desni zgornji strani Jupiter (Zeus), vrhovni bog. Zato da bi rešil vesolje pred množičnim uničenjem, je sprožil strele in grom. Na sliki je navedeno opaziti v jarki, slepeči svetlobi, ki razsvetljuje prizor in poudarja grozo na obrazih udeležencev havarije.
Razkošni voz, delo slavnega Hajfesa, skovan iz zlata in srebra in posut z dragim kamenjem, se je raztreščil in Faeton je padel v smrt.

POVEZAVA RUBENSOVE FILOZOFIJE IN AKTUALNOST ALEGORIJE
Alegorije so bile in so še privlačne teme umetnikov, in to ne le z dramskega vidika, temveč tudi zaradi alegoričnih in moralizirajočih posledic. V bistvu gre za prispodobo pomanjkanja zmernosti in uničujočih posledic ponosa. Uporabim lahko ljudski rek, kdor visoko leta, nizko pade. V nekaterih primerih razvajeni otroci, ki jim ne postavljamo mej, in ki imajo vsega na pretek, tega ne znajo ceniti, zato povzročijo svoj propad. Za ponazoritev moralne ideje je mogoče izkoristiti slikovne možnosti dramatičnega prizora s prikazom svetlobe in teme. Glede na dejstvo, da je Rubens študiral filozofijo, menim, da je tovrstno razmišljanje, opravičljivo. Vsekakor je genij, ki je združil več slikovnih slogov in vizualnih motivov in jih povezal v dramatično pripoved. Ustvaril je 500 do 600 del. »Bil je popoln mojster […] Velja za slikarja verskih podob.« In ne le to, svoj vpliv je prenašal na svoje učence. Eden izmed teh je bil Antony van Dyck. (Levey, 1969, 184)
EPILOG
Predstavljeno likovno delo je plod izjemnega, nadarjenega in samosvojega avtorja. Rubens se ni zadovoljil le z brezhibno, popolno izvedbo likovnega dela, temveč je vanj vtkal svoja občutenja. Tisti del sebe, ki ga potem, ko ga ni več, pozoren gledalec začuti, se potopi v likovno delo in ga še dolgo nosi s sabo.
Še beseda o povezavi s kulturnem okolju v katerem je ustvarjal. Peter Paul Rubens je živel v spodbudnih in pozitivnih časih. Čeprav samosvoj, je zadostil takratnim merilom »lepega« in sprejemljivega. Alegorične podobe, saj so bili miti in legende za likovno obravnavo všečne in relativno razumljive teme.

Viri in literatura:
• Levy, M.: Od Giotta do Cezanna. [prevedla: Menaše, H.] Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1969. 182-184.
• Jernejec, M.: Formalna likovna analiza. Študijsko gradivo Arthouse, 2019.
• Schwab, G.: Najlepše antične pripovedke. [prevedel: Dolenc, J.]. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1887. 71-74.
• Slovenski veliki leksikon. 1. knjiga. Mladinska knjiga, 2003.
• The Fall of Phaeton. [on line]. Dostopno na URL:
https://en.wikipedia.org/wiki/The_Fall_of_Phaeton_(Rubens). 12. 4. 2020.