Piše: Matej Krajnc

Frontier 2007

Trinajst let mineva od izida tele knjižice in še nekaj let zraven od nastanka pesmi, ki so v njej, a dandanes odmevajo prav tako relevantno kot ob nastanku – v luči trenutne družbenopolitične situacije morda še bolj. CZD so izpisali svoj “prvi člen”, svojo rokenrolovsko, punkrockovsko “ustavo”, kjer je svoboda besede prva ustavna svoboščina, udarne in premišljene besede kajpak, ne sovražne in ponižujoče, kot jo dandanes uporabljajo mnogi tisti, ki se izgovarjajo na “demokracijo” in “svobodo govora”. S pričujočo knjižico sem se spogledoval že ob izidu in takrat nanjo gledal nekolikanj drugače, bolj “straightforward” rockovsko-literarno, čeprav so bile politične razmere podobne (zato je izid knjižice takrat zame še posebej štel), družbene pač ne; letos imamo unikatno situacijo, ki je idealna za take in drugačne politične dogodke, saj ljudje pač najprej mislimo na zdravje, šele nato na prihodnost; taki smo, vladike pa to vedo. A če pustimo slabe vibracije “novega sveta” ob strani: lepo se je spet srečati z zbirko pesmi zasedbe Center za dehumanizacijo, sploh ker je tudi konceptualno posebna, komplementarna zbirki Veselje in radost se budita. Pri CZD so vedno znali dobro in spoštljivo poskrbeti za lastno zgodovino, kar je pohvale vredno; tokrat imamo pred seboj dvojezično izdajo njihovih pesmi – dve knjižici v eni, saj izvirniki in prevodi ne stojijo drug ob drugem, pač pa vsak v svojem delu knjige, ki jo je treba obrniti, če želimo prebrati oboje, vmes pa je razdelek dokumentarnih fotografij.

CZD kot angažirana, “protestna” zasedba imajo v svojem opusu prenekatero žgočo pesem, ob kateri se tudi danes velja zamisliti – sproti so dokumentirali dogodke osemdesetih in zgodnjih devetdesetih na svoj udaren, brezkompromisen način, v njihovih pesmih najdete vse plati t. i. “tranzicije” po osamosvojitvi, najdete tudi vpoglede v družbo pred osamosvojitvijo in še marsikaj družbenopolitičnega iz tistih prelomnih časov, ki so nas zapeljali v nekakšen čuden gemišt, v katerem živimo zdaj, ko smo sicer člani Evropske unije, a bolj predpražnik Evrope, po novem tudi Višegrajci, ki ne sodijo ravno med napredne člene omenjene Unije. Po drugi plati se je v zadnjih letih razmahnil turizem, odkriva nas vse več ljudi in zato postaja prav prijetno živahno – meni osebno so multikulturne države nadvse všeč, rad imam sobivanje različnih kultur, religij, širjenje obzorij, ki je zdaj omogočeno, pa se zdi, da se nam kljub temu pojavljajo plašnice na očeh. Nekaj takega smo nekoč že imeli, multikulturo – se spomnite Jugoslavije? In CZD so bend, ki so delovali v eni in delujejo v drugi državi, ves čas, in ves čas beležijo, kaj se dogaja.

Imajo pa CZD tudi drugo plat – intimnejšo, ki je prav tako zastopana v pričujoči knjižici. Včasih sovpada z družbeno, denimo v pesmi Konec, včasih stoji sama zase, kot denimo v pesmi Na poti k tebi. Zato je treba na opus CZD venomer gledati “z več plati” in ko že mislimo, da smo odkrili vse, še vedno katera priteče s strani in opozori nase. Prevode v angleščino in pregled teh prevodov so opravili Helena Pivec, Lucija Kuntner in Davorin Kolarič, knjižica pa ima tudi spremno besedo, spisal jo je Rick Klaus Theis; če boste hodili po Amazonu, si omislite njegove zbrane pesmi.

Pesmi iz knjižice najdete na najrazličnejših ploščah zasedbe, izšla je tudi vinilka, ki ima isto naslovnico, na YouTubu je ogromno gradiva, skratka: čas je za raziskovanje. In čas je za branje. Rock’n’roll is here to stay: preživel je številne družbenopolitične spremembe in preživel bo tudi naš čas, hkrati pa nam ima vedno povedati precej tehtnih in pomembnih stvari. Prisluhnimo mu – in ne pozabimo, da so besede prav tako pomembne kot glasba. V Primeru CZD morda celo bolj; iz besed živijo in dihajo, besede so osnova za njihov glasbeni obstoj. In če bi lahko izbirali ustave in konstitucije: jaz sem takoj za tole prvočlenovsko različico. Svoboda v njej je precej privlačnejša kot v dolgočasnih političnih pamfletih.