Tako je naslov razstave, ki je na ogled (žal ne tudi na otip) do 3.6.2020. Zakaj ne na otip?

Piše: Andrej Lutman

Konkretna umetnost, ki bi se jo lahko poimenovalo tudi za dejansko umetnost, se v nemščini imenuje Konkrete Kunst, v angleščini Concrete Art, v francoščini art concret. Za takšno poimenovanje gre zasluga Theu van Doesburgu, ki je tak termin leta devetnajsto štiriindvajsetega postavil nasproti terminu abstraktna umetnost. Korak naprej v opredelitvi te umetnostne smeri je storil Max Bill dvajset let kasneje, saj je definiral namen konkretne umetnosti kot tiste, ki ustvarja predmete oziroma objekte za mentalno oziroma miselno rabo – a ne za uporabo. Če je tako imenovana abstraktna umetnost nekakšna posplošitev likov, barv in oblik, ki sestavljajo sliko, je potemtakem konkretna umetnost tista, ki predmet zvede na trojico: skladnost, mero in zakon, a ob pomembni lastnosti, kar je odsotnost simbolov, torej znakov, ki so ali naj bi bili nosilci pomena.

Seveda gre celotna stvar v smeri umetnost zaradi umetnosti in je izven svoje funkcionalnosti ali uporabnosti. Vsak tak ustvarek je torej namenjen zgolj okrasitvi. Da se ustvari vzdušje umetnostnega, se ta smer poslužuje postopka ponavljanja ali vzorčenja, ki pa ni postopek multiplikacije v smislu industrijskega produciranja, a mu je zelo blizu, saj se s konkretno ali dejansko umetnostjo plemeniti industrijsko oblikovanje, ki skladnosti dodaja uporabnost.

Druga izstopajoča lastnost na razstavi predstavljenih umetnin je pravilna umeščenost v prostor. Tu so upravičeni določeni pomisleki, saj so razstavljeni predmeti kar preveč geometrijski natančno razporejeni, kar sicer ustreza geometrizaciji, ki je ena od bistvenih lastnosti konkretne umetnosti, a v takšno postavitvi predmeti delujejo odtujeno in pravzaprav zapuščeno. Glede na to, da niso najmlajši glede na čas nastanka, bi bila primernejša njih namestitev bolj na gosto, bolj skupaj, da bi imel večji učinek. Ob tem je potrebno izpostaviti, da so predmeti namenjeni sami sebi, torej najbolj delujejo v svoji osamljenosti ali izoliranosti, a postavitev na razstavi tega seveda ne dopušča, pa bi bil morda primeren zgoščevalni postopek pri postavitvi.

Še ena opazka: uokvirjanje slikovnega oziroma dvorazsežnostnega dela razstave je tudi problematično, saj so vsa ta dela v enotnih okvirjih, kar deluje preveč sterilno. A ker je ta umetnostna smer namenjena mentalnemu ali razumsko-miselnemu dojemanju, je vsako premišljevanje o teh umetninah nujno, pa so domisleki ali pametovanje z rešitvami le drugotnega pomena.

Za razumevanje sodobnih oblik so takšne razstave pomenljive in nujne v smislu prepoznavanja obilja predmetov v njihovi odvečnosti, saj že odpadki na nek način dosegajo status konkretnih umetnin: razmislek o njihovi upravičenosti.

Andrej Lutman