Piše: Tanja Jerebic
V preteklosti smo se preobjedli pozitivističnih floskul, da je kriza življenjska priložnost. Če se želiš naročiti na pregled preko e-Napotnice, potrebuješ nekaj sreče in veliko mero iznajdljivosti, da te bolezen ne ubije, še preden te priložnost okrepi. Pod srečo pojmujem milost bolezni, kadar se naseli v organizem v skladu s prostimi kapacitetami ponudnikov zdravstvenih storitev.
Elektronsko naročanje je udobno, a tudi omejujoče. Tehnologija, na primer iskalnik Google, ne ponuja vseh razpoložljivih možnosti, temveč tiste, ki se algoritmu zdijo relevantne, še raje pa vsili oglase. Pri elektronskem naročanju ne gre za oglaševanje, vendar izvajalci storitev sami sporočajo podatke na NIJZ. Zanesljiva bi bila samo podatkovna zbirka, ki bi avtomatsko zajemala računalniške podatke od izvajalcev po vzoru e-blagajne, saj z njimi ne bi mogli manipulirati niti izvajalci zdravstvenih storitev niti vnašalci podatkov na NIJZ. Tako čakalne dobe spet ne odražajo dejanskega stanja; nekatere ustanove svojih storitev sploh niso vnesle v podatkovno zbirko ali so navedle lažne podatke, druge so jih prenehale izvajati ali jih nikoli niso.
V sredini maja sem imela datum za prvi gastroenterološki pregled pri alergologinji v privatni ordinaciji s koncesijo oziroma njihovi ’franšizi’ v Ljubljani, ki mi jo je priporočila izbrana zdravnica. Preko e-Napotnice sem se naročila že januarja. Vmes je karte premešal Covid-19 in četudi bi med epidemijo ’obratovali’, ne bi deloval javni prevoz … Že ves mesec jih po malem kličem za nov termin, vendar se še niso uspeli organizirati. Bojim se, da bodo najprej optimizirali izpad dohodkov s samoplačniškimi pregledi, reveži bomo pa prišli na vrsto kdove kdaj. Jeseni bo epidemija ponovno aktualna, scenarij se bo ponovil … Z današnjim dnem, ko to pišem, se preko e-Napotnice pri omenjenem podjetju lahko naročim za isto storitev konec maja … Zanesljivost pa taka! Morda jim je prav danes kdo nasedel in bo z mano krožil med epidemiološkimi cikli, dokler ne bo zmanjkalo samoplačnikov. Tako pač je, privatniku je najpomembnejši profit, zato se je odcepil od javnega sistema, ki ga črpa, kadar boljšega zaslužka nima.
Javno zdravstvo že leta drvi v brezno privatizacije, deloma je krivo preskromno vlaganje v zdravstveni sistem, večinoma pa zdravniki sami namenoma ustvarjajo ozka grla s prekomernim in nepotrebnim pošiljanjem pacientov na specialistične preglede, čeprav bi jih lahko sami oskrbeli. V fazi mehke privatizacije se tako pri določenem specialistu razvijejo večletne čakalne dobe in paciente na napotnice sprejemajo koncesionarji, ki v naslednji fazi privatizacije storitev na koncesijo ukinejo in jo ponujajo le še samoplačniško, specialisti v javnem zdravstvu ne pridejo v poštev, saj so zabasani do konca. Na tej točki imajo pacienti teoretično še vedno pravico do zdravstvenega varstva, a le na papirju; storitev sicer pokrije zavarovanje, vendar pravice nimajo kje uveljaviti, zato postanejo samoplačniki, če so dovolj premožni … V zadnji fazi privatizacije, bodo čakalne dobe grozljivo dolge tudi za samoplačnike, to bodo rešili s podražitvijo zdravstvenih storitev, kar pomeni, da si 99 % ljudi ne bo moglo privoščiti niti osnovne zdravniške oskrbe. S tem nas bodo zdravniki pahnili v čas pred letom 1889, ko je Otto von Bismarck osnoval model zdravstvenega varstva, ki temelji na zakonsko obveznem zdravstvenem zavarovanju in ga uporabljamo še danes.
Covid-19 nas je prepričal, da je javno zdravstvo nujno potrebno in bi ga bilo potrebno okrepiti. Vendar opažam še agresivnejše tendence zdravstvenih primitivcev, da bi privatizacijo pospešili, namesto da bi voz začeli obračati v nasprotno smer. Kriza je v resnici razkrila, da je zasebno zdravstvo popolnoma nekoristno, družba si z njim ne more nič pomagati. Oprostite, če bo samo 1 % prebivalstva zdrav, ostali pa bomo naokrog prenašali nalezljive bolezni, kam se mislijo privilegiranci poskriti in kdo bo zanje delal? Od česa bodo živeli vsi ti zdravniki, ko bo drastičen upad povpraševanja po njihovih storitvah? Sanjajo Ameriko, ne da bi o njej razmišljali; dosmrtno se zadolžiti zaradi bolezni družinskega člana? Ampak prekarni delavci — njihovo število nenehno narašča — niso kreditno sposobni … Na koncu jih bo večina primorana prostovoljno zdraviti kmečko ljudstvo, ne pro bono, za skorjico kruha! Dobro bi bilo o tem razmisliti, dokler jim ta bedni javni post socialistični zdravstveni sistem še omogoča, da si lahko privoščijo kakšno jahtico, vikend in podobno.
Nehumano in nepremišljeno vizijo sveta ne žene le pohlep, predvsem neumnost jo!
Se nadaljuje …