Trije romani založbe Litera

Prestavljamo tri nova romaneskna dela, ki so izšla pri založbi Litera.

Piše: Matej Krajnc

IMG_3803

Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom

podstenšek

Loterija je hudič. Če zadenete, so težave, kako narediti, da se cel svet ne vsuje na vas s svojimi problemi … ali naklepi. Če ne zadenete, so težave, če vam tega ne verjamejo, in verjemite, govorice so dandanes gonilo sveta. To prav dobro ve tudi protagonist pričujočega romana, saj to občuti na lastni koži. V časih, ko beseda ne velja več kaj dosti, svet pa je bolj ali manj virtualen, ni kaj dosti možnosti, da boste nekomu dopovedali nekaj, česar noče verjeti. A v romanu ne gre zgolj za to – gre za cel splet okoliščin, kjer je vrag vzel šalo, šala pa je pravzaprav čisto mirno šla z njim. Kako se torej spopasti z govoricami, resnicami, neresnicami, situacijami, posledicami, ki imajo en sam skupni imenovalec: vprašanje. Vprašanje o tem, kaj nam pravzaprav govori protagonistova usoda. Slog pisanja v pričujočem romanu je v sožitju z vsebino, neposreden, z mnogimi pogovornimi interferencami, vsakdanjimi ali nevsakdanjimi dialogi, e-poštnimi sporočili, ki v cajtgajstovski zgodbi ne morejo umanjkati, ker potem ugasne tudi prepričljivost. In zdaj nastopi bralec: lahko s protagonistom skupaj najdeta resnico?

F. H. Naji: Zadnji gozd

naji

Sovraštvo je gonilo sveta in tista Lennonova floskula all you need is love je zdaj sicer potrebna, a še tolikanj bolj naivna, kot je bila ob nastanku. Takšna so dejstva, kako pa jih ljudje obravnavamo, je druga stvar. Da je sovraštvo prevladujoča politika vsepovsod po svetu, je postalo jasno ob vprašanju prvega begunskega vala, ki je s spretnimi političnimi manevri postal nova kuga – dokler seveda ni prišla korona. Na plano so pridrle vse vrste kreatur, ki demokracijo jemljejo kot “free for all”, svobodo govora pa kot pravico do žaljenja, pljuvanja in diskreditacije. Zgledujejo se seveda po vrlih voditeljih, ki s takimi dikcijami držijo rajo pod seboj. Zgodba je sicer stara, le protagonisti so drugi. Tako je tudi v pričujočem romanu, kjer srečamo preslikavo naše družbene mentalitete, Volke in Dihurje, vso možno golazen, zasidrano v konkretnih družbenih dogodkih, na katere nakazuje tudi spremna beseda Petre Vidali. In zanimivo je vprašanje na koncu: so begunci, ki so morali zadnja leta požreti ves drek, sploh še zanimivi, če niso več neposredno aktualni in koristni za vzbujanje pozornosti. A Turčija je spet odprla meje za nove valove in politične maske po Evropi in po svetu komaj čakajo. Na ljudi, kletke ali romane? Dobro vprašanje.

Slavko Pregl: Prodajalci megle

pregl

Dandanes se proda vse, največ pa megle, ne glede na to, da ljubljanska kotlina (ali pa katera druga) z njo ni več tako radodarna kot svojčas. A megla je drugje – megla je v glavah, zlasti tistih, zaradi katerih raja postaja vse bolj hujskaška, intelektualci pa nimajo več cene, pregnani so na rob družbe kot nepotrebni in celo škodljivi, posledično pa ne morejo preživeti. Nekdo se v taki situaciji znajde, kdo drug ne. Protagonist tegale romana je iznajdljiv, ima tudi znanje in potem se mu Čarovnica Usoda, če uporabimo Ježkov izraz, nasmehne in naleti na dragoceno sliko. Vendar to ne pomeni, da je rešen, pač pa se znajde sredi vrtincev, o katerih slišimo v filmih in ki jih beremo v … kriminalkah … a tele kriminalke postajajo hudičevo podobne realnosti, v katerih umetnost ni zgolj (ali zlasti ne) vzvišena, politika pa … politika pa itak vemo, kaj je. Svet financ, bogatašev, številne mednarodne lopovske mreže … vse to srečamo v pričujoči knjigi z aktualno zgodbo, ob kateri se sicer lahko nasmehnemo, češ: lej no, lej, takole je to … A prav dobro vemo, da je res takole. In potem ni več smešno, vsaj ne tako zelo. Ali pač?

IMG_3803

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.