Ko sem bil star osem let, je izbruhnil požar. Kar naenkrat se je zgodilo; s teto sva bila pri sosedi in skoz okno videla, kako je puhnilo. Hiša se je kar sesedla. Ne plin, nekaj drugega. Nikoli si nisem zapomnil, kaj. Gasilci so sicer prišli, a iz ostankov privlekli zoglenelo mamo, očeta in deda. Stara mom, kot smo jo klicali, je šla kako leto prej, zbil jo je kolesar in potem je tako nesrečno padla, da jo je dobil še kombi. Takrat sem si nehal želeti, da bi kdaj vozil kombi.
Stric nas je spomladi, ko so grede začele rojevat, večkrat peljal v kak rastlinjak. Celo družino, od tamalih mene; stric in teta nista imela otrok. Pravili so, da so stricu med vojno nekaj odrezali, a mi niso hoteli povedati kaj. Spraševal nisem, to so osebne stvari.
Ko sem bil star osem let, me je k sebi vzela teta. Stric je bil takrat prvič v bolnici, nekaj mu je raslo na hrbtu in ga sčasoma tudi preraslo. Takrat se je še vrnil, nekaj časa še delal, naslednjič pa ga ni bilo več nazaj. Teta se je potem odločila, da bo iz mene naredila človeka. Tako se je začelo.

Prečastiti Lutecij Holt je ravnokar šel z vaškega obhoda, pisalo se je že zvečer. Iz obližnjih hiš so mu dišale večerje; spraševal se je, kakšnega vraga je zvarila Mina Kastrolca, dvanajsta pomočnica, ki jo je najel na račun vaščanov. Toliko hrupa za nič, si je zamrmral, a vendar … nobeni od prejšnjih ni bilo jasno, da ne mara, da krompir plava v omaki. Iz češpljevih cmokov morajo češplje nujno ven, da ostaneta samo testo in sok. Z mesa je treba porezati vse kite in žile. A je to tako težko razumet? Ena od babur je celo imela manjši živčen zlom – »Ampak gospod, kaj pa bo ostalo od mesa?« – takoj jo je nagnal.
Strogo se je držal načela, da intimno s pomočnicami ni drugoval. Ugodje je raje iskal drugje, v naključnih obiskih … Nekega dne je prišla mlajša fotografinja, ki je delala reportaže o okrožnih farah. Bila je lepa, dišala je po boljšem milu, kako neki bi ga ne premagalo? Imel je ploščo Mirelle Mathieu, to jo je vzburjalo, ni je bilo treba prepričevati. Ko je igla pripotovala na La première étoile, tisto sentimentalno pesmico, sta bila že med zvezdami, vsaj tako je Kristinca rada govorila. Dišala je po boljšem milu, tudi iz ust. Reportažo je naredila in prihajala še dva meseca. Potem mu je nekega večera po nesreči padla Mirelle po tleh in se razlomila, ne da bi ga dala svojim učencem. Kristince ni več bilo, stanovanjce se ji je zdelo prazno. Čeprav je prečastiti imel še več plošč, ni šlo. Slovenski oktet je ni zadel, čeprav so fantje silno lepo peli Mojcej, ah Mojcej, vzêmê mƏnê, našel je tudi Vse manj je dobrih gostiln, a to ji ni ugajalo, vsaj ne v župniški sobi. Ni je bilo več nazaj, precej pozneje jo je videl na tržnici v bližnjem mestu z nekom pod roko. Nov ljubimec? Soprog? Brat? Morda celo sin? Njun??? Eh, ne, toliko let kljub vsemu ni minilo.
Pozneje je drugoval s še več gospemi, takimi in drugačnimi, a nobena ni bila kot Kristinca. Bile so take, ki so z veseljem poslušale Mojcej, a jih pesem ni vzburila, Pavel Kernjak jim ni kaj dosti pomenil. Bile so tudi take, ki jim je vrtel Balaševićevo pesem Ratnik paorskog srca, a je niso razumele; kaj bi s takimi plehnobami! Potem je kupil nekaj kaset s pesmimi s splitskega festivala in si z njimi pridobil njihovo pozornost. Ni jih vodil na večerje, tudi v gledališče ali v kino ne. Nikoli ni bil z nobeno v kinu, tja je hodil sam in se navduševal nad romantičnimi komedijami. In risankami. Ženske pa je obravnaval izključno v stanovanjcu. Po udejanjanju odlomkov iz Genesisa jim je bral zbrana dela Frana Ksavra Meška, ki jih je zapustil njegov predhodnik.
Stari župnik Janez Krstnik Zavadlav je umiral, ko se je Lutecij Holt kot negoden kaplan pojavil v fari. Bil je v zadnjih vzdihljajih, ki jih niso redile solze, pač pa zadnja stopnja raka na pankreasu, ki se je zaključila dva večera po Holtovem prihodu. Stari Zavadlav je močno stisnil Holtovo roko in mu s prstom preostale roke pokazal zbrana Meškova dela na polici. Bila so svetinja. To je še zamrmral: svetinja! in umrl. Holt je postal glavar fare.

*

Ognja ne bom nikoli pozabil. Plamenčki so bili prav lepi. Dvigali so se nad mestom in se izgubljali v oblakih. Pravzaprav so jih celo ustvarjali, oblake. Sosedje so čudoma gledali, kaj se dogaja. Nihče ni imel cevi za zalivanje; pardon, Astatovi so jo imeli, a jih ni bilo doma. Tudi ne bi kaj dosti pomagalo, hišo je vrglo vkup in konec. Niso mi pustili, da bi videl ostanke staršev, to bi bilo za osemletnika verjetno le preveč. Teta me je odvlekla stran, za vodo. Tam mi je dala v roke kamenček in rekla: vrzi ga! Potem jih je prinesla še nekaj in zabičala: meči in me počakaj tukaj! Takoj bom nazaj! Iz daljave sem slišal predirljiv krik: MARJANA! FILIP! Potem nisem nič več slišal. Teta se je res kmalu vrnila, bila je nekoliko marogasta po obrazu, morda od dima, morda od pepela. Nisem pomislil, da bi bilo od česa drugega. Nisem je niti vprašal, samo zamrmral sem, da je zmanjkalo kamenčkov. Naberi si jih sam, nadloga, je stisnila skoz zobe, a mi nekaj trenutkov zatem nežno pogladila kodrček vrh glave. Imel sem samo enega, precej izzivalno je štrlel, priročen za izražanje čustev, z ognjem ali brez njega.

Lutecij Holt je šel mimo zadnje hiše v vasi, v njej je sama živela Rebeka, tako so ji pravili, hčerka tiste pianistke, menda malce … samosvoja. Holt je vedel, da ni tako. Rebeka je bila v ravno pravih letih, načitana in bistra. Pred vaščani se je delala noro, da bi jo pustili pri miru po materini smrti, kaki dve leti bo zdaj od tega. Zadnje čase je precej zahajala v župnišče, odlično je poznala staro francosko književnost in Holta je nadvse vzburjalo, če je kaj golčala v stari francoščini. To so bile noči! On k njej sicer ni hodil, vsaj ne pogosto. Ni hotel govoric. Ga je sicer prijelo tisti večer, da bi šel, ampak če kaj ve, bo ona čez kako uro pri njem. Ali pa jutri. Bilo mu je malce žal zanjo, tako izobražena, pa brez službe. Prišla je s študija nazaj k mami, baje jo je v mestu medil nek kipar srednjih let, a se ni izšlo. Sicer ni bil poročen, je pa imel družino. Rebeka je nekaj časa vztrajala, potem pa šla. Baje jo je tik pred odhodom še pošteno premikastila kiparjeva partnerka, mati njegovih štirih dec. No ja, diplomo je imela v žepu, službe v muzeju pa, ki si jo je želela, na koncu ni dobila. Speljala ji jo je prasica Dederoska, njen atan je bil po poreklu iz Makedonije, poznal je direktorja muzeja, sošolcevala sta, pa ni bilo težko uganiti, kdo bo dobil službo. Dederoska je bila silno ambiciozna, že na fakulteti, če se je le dalo, je skakala v hrbte. Ko je izvedela, da Rebeka videva kiparja, si je tudi sama omislila umetnika, samooklicanega izumitelja, ki se je že leta mučil z izboljšavami za proge električnih vlakcev. Oba sta bila izgubljena primera, a Rebeki ni bilo mar za prasico in izumitelja, lepo je šla nazaj na vas. Dobivala je nekaj socialnega denarja in preživela. Nikoli se ni pritoževala, držala se je zase in v vaški štacuni kupovala med in sadje. Je pa znala precej zanimivih trikov, takih, o katerih župniki pravzaprav ne bi smeli kaj dosti vedeti, to je bila verjetno posledica druženja s kiparjem, imel je bogato zbirko raznoraznih filmov za odrasle, tudi z ženo sta jih snemala, tudi po naročilu, a o tem se ni govorilo. Holt ni nikoli slišal za nobenega, v katerem bi igrala Rebeka, čeprav ni nujno, da niso obstajali. A o tem smo premalo poučeni.
Holtu se je že nekaj časa zdelo, da v zakristiji župnijske cerkvice nekaj ni v redu; tu je bil zdaj že osmo leto, bes ga poplentaj, pa se mu je že kmalu zazdelo, da nekaj ne štima. Ponoči je bil ponavadi zaposlen, ni vstajal, a če je bil sam, bi bil lahko prisegel, da je iz cerkvice nekaj slišal. Ne bi bil božji, če bi po polnočni uri hodil naokrog oprezat po cerkvi, čeprav se je tudi zgodilo, da je hodil domov ob zori, ko je bilo treba čut ob kakem vaškem mrtvaku. To ni bilo ravno njegovo najljubše opravilo, a kaj pa je hotel! Ni imel kaj, v tistem koncu so vaščanje še zmeraj pripravljali pare in župnikova naloga je bila ukvarjat se s starejšimi ženskami, sorodniki in litanijami, ki so jih molili vso noč. Vsi, ki jih je tako pospremil h Gospodu, so bili kar pošteno mrtvi, okrog polnoči se nikoli ni nič zganilo, nobenega giba ali glasu, nobenih maščevalnih krikov, da bi ti šli lasje pokonci. Holt v tistem predelu ni bil več posebej bogat, čeravno še ni bil star, niti približno, a lasje so se odločili, da grejo na svoje, dovolj jim je bilo.
Od vseh čuječnosti pri preminulih mu je šla najbolj na živce tista, ki so jo pripravili Pajtonškovi, trdni kmetje z malce manj trdnimi potomkami, tri hčere so bile, vse tri strašno neugodne in lascivne. Holta je med čuječnostjo oblival krvav pot, da je čutil, kajti ženice so bile kot steklene, nepremično so žebrale svoje, njemu pa so pred nosom nastavljale svoje obdarjenosti od najmlajše do najstarejše hčere, menjale so se, se hihitale in šepetale med sabo, se nagibale pod vsemi možnimi koti, se vsaj dvajsetkrat v noči preoblekle, vedno v kaj prozornejšega in krajšega, dokler ni oče zaropotal, da se med čuječnostjo ne vstaja in ne miglje z organi, ki jih je Gospod ustvaril za starševstvo. Holt si je oddahnil, a Pajtonškove niso zares odnehale, le uspavale so ata, odlično so obvladale citre. To sicer ni bil običaj, pri mrtvecu se ne poje in gode, ampak moli, a je učinkovalo; starega je odneslo, ženice itak niso ničesar slišale, Holt pa je zjutraj prišel domov s spodnjicami, ki so bile takoj za pranje; in še poceni jo je odnesel.
Tisti večer Rebeke ni bilo na spregled in Holtu je bilo kar malo žal, da na koncu obhoda ni potrkal pri njej; malce ga je že tiščal gon. Tega je, če se je obetala samotna noč, odganjal z branjem Meška, če pa to ni pomagalo, je poiskal Lassie; to je že od otroštva prenašal v malhici; sploh se ni spominjal, odkod jo je dobil, že od nekdaj je bila tam. V malhici je imel tudi dve plišasti živalci iz svojih najrosnejših let: medveda in lisico, oba sta imela ime in od njiju se ni ločil nikoli – ni ju odnesla nobena naravna katastrofa, tudi v semenišču ju je imel, pa potem nekaj let v samostanu tudi. Njiju in Lassie. Ta mu je preganjala gon, če mu ga že ni uspelo potešiti.
Bral je in se zabral in Lassie se je že vračala, ura pa se je pomaknila čez polnoč, ko je spet zaslišal nekakšne zvoke iz cerkvice. Zavzdihnil je – osem let jih je uspešno ignoriral. To noč pa so bili glasnejši kot ponavadi, že prav zoprni. Nič, si je rekel Holt, treba bo zbrat pogum, se priporočit zavetniku hrabrih in stopit v cerkev, morda se že osem let po malem podira kor in bo neko nedeljo naredil še samo FLOP! z vsemi pevci na sebi. To bi bila sramota za faro, kaj pa bi rekli kmetje! Precej denarja so zdajali za nove orgle, restavriranje kipov je tudi stalo, prav tako nove štenge na prižnico.
Holt je torej jel napredovati proti cerkvici, precej trhljaje se je premikal in ves čas prosil vsevišnjega, naj mu bo vendar milostljiv. Saj ni nič posebnega, se je prepričeval, Gospod že ne bi dovolil, da bi kaj paranormalnega ali tatinskega zašlo v cerkev, si je mrmral. Naenkrat je ob potki do cerkvice, sicer vsega 50 metrov od župnijske hiše, zagledal temno postavo; bil je prepričan, da je, v luči trenutnega strahu, ponj prišel sam ta rogati, in jel se je križati na vse kriplje, ko zasliši gromek smeh sredi teme: pa menda ja nisi že presvisnil, Lutecij? Ugledal je Rebeko, ki je v samem ogrinjalu stala sred potke in se mu režala. »Kaj hudiča počenjaš tod ob tej uri?« je zagodrnjal, precej osramočen, ker se mu je menda videlo, da ni bil neustrašen, kot bi se mu to spodobilo. »Stopicaš kot bi te tiščalo!« je rekla ogovorjena. »K tebi sem namenjena; stavit grem, da si me čakal že pred kako uro, dvema!« Holt ni zanikal, res je, čakal jo je, poniglavko, kje neki hodi, ampak potem je mislil, saj je že pošteno pozno, ne bo je. Ha, se je zarežala Rebeka, vidiš, tu si se pa zmotil, vedela sem! Potem je opazil, da je bosa in v samem ogrinjalu. »Si nora, saj nismo sred poletja!« je vzrojil. »In napol naga hodiš po vasi, a se ti je opledlo?« Rebeka mu je položila prst na usta. »Junijska noč ni menda ravno vrh zime!« je šepnila. »In kdo neki bi me videl, moja hiša stoji zadnja v vasi, par grmovij in poldrugi kolovoz oddaljena od trga, nihče ne hodi po tej trasi ob taki uri!« Holt je moral priznati, da ima prav.
»Spet sem slišal ruml v cerkvi!« je šepnil.
»In?« ga je začudeno pogledala Rebeka. »Slišiš ga že osem let, a te ni prizadelo, vedno praviš: Gospod bo že odgnal hudika stran od svojih duri!«
»Ne vem, če je primeren čas za očitke!« je zagodrnjal Holt. »Prideš z menoj?«
»Tákale?« je zamrmrala Rebeka. »V posteljo že, ne pa v cerkev, si zmešan?«
»Pridi!« je odločno rekel Holt. »Če nič drugega, boš zmedla kake vlomilce! Odvrnila jim boš pozornost, jaz bom pa medtem poklical policijo!«
»In kdo bi vlamljal v našo cerkev?« se je začudila Rebeka. »Kaj pa imamo dragocenega?«
»Saj veš, da smo obnovili vse kipe!« je rekel Holt. »Barabe že kaj najdejo! Tabernakelj je iz zlata!«
»Pozlačen je in še to zelo diletantsko!« je rekla Rebeka. »Se ti ne zdi, da pretiravaš?«
»Pridi!« je odločno rekel Holt. Šla sta do cerkvenih vrat in ugotovila, da so zaklenjena, kot to velja vratom. Iz notranjosti se je slišalo nekakšno oglašanje, a ni bilo mogoče točno določiti, kaj je.
»Čakaj,« je šepnil Holt, »nikoli ne vem, kateri ključ je za ta vrata …«
»Na temle piše Cerkev – vhod!« je šepnila Rebeka. »Domnevam, da bi lahko bil pravi!«
Lutecij Holt je nekaj grdo zamrmral in odklenil. Tega, kar je zagledal, ga na teologiji niso učili.