Sarival Sosič: Sin in sin

Piše: Matej Krajnc

Litera 2020, spremna beseda: Barbara Korun

sosic

Poetična/poetizirana proza je kar se da izmuzljiv (pod)žanr – poznamo jo denimo iz Cankarja, a ne samo iz Cankarja, tudi iz poznejših eksistencialističnih del ali tistih, ki so premiso postmodernizma začela spet prestavljati bolj v simbolizem. Še prej se je kazala v obdobju romantike skozi romane v pismih, pozneje so se ti romani v pismih premikali v realizem, kar jih je ostalo, a potem so marsikaj od tega pometli pod “ontološko” in je tam ostalo. Pričujoča knjiga je sicer poglavje zase, vzporednice je, če nočemo biti že vnaprej konotirani z literarno zgodovino, kar je tokrat povsem nepotrebno, morda pametno pustiti doma. Barbara Korun se v spremni besedi sicer spomni na Cankarjevega Kurenta, kar je smiselno in zanimivo; svoje premisleke v tej smeri tudi zelo dobro utemelji. V spremni besedi pojasni tudi marsikaj drugega, kar bi bralcu znalo odpreti določene poti do večplastnosti pričujočega romana. Mi smo se odločili za “zgodbo o dveh bratih”, kar je jedro knjige. Prvi sin in drugi sin. Ali morda kar sinova brez prvi in drugi, ker ju v naslovu tudi avtor ne opredeli tako.

Avtor ju nato prepletajoč njuni usodi pošlje v svet. Imata poslanstvo, ki ga izvršujeta z močjo glasbe. Nista kakšna novodobna japija, ki bi najemala roadije, bende, opremo. Vse, kar imata, jima je dano. Čutita, zaznavata in preko tega svoje sporočilo tudi podajata naprej. Seveda nočemo reči, da njuno potovanje ni tudi čisto empirično, vsekakor pa je zelo empirično njuno zaznavanje ljudi, ki so, kakršni so: marsikako razočaranje nikakor ne more biti prihranjeno, saj brata skozi svojo “dano” odmaknjenost vidita svet, kakršen je, prijazen in krut hkrati, kar spoznata precej hitro; precej dobro tudi opredelita človeka kot takega, ki je krut, zemljo si lasti in jo uničuje, igra se boga. Žalostna, komú neznana resnica, ki jo avtor pred bralca pripelje s premišljenim slogom in jezikom: izraz “poetična proza” bržčas ta jezik in slog opredeljuje zelo površinsko, morda celo pokroviteljsko, a avtorjev jezik je poetiziran, kar je tudi poanta, bratoma je sicer jasno, kaj se dogaja okrog njiju, a imata svoj “štih”, konvencionalnost odpade, ostajata nekakšna anahronistična popotnika, ki ljudi “dvigujeta v višave” s svojo glasbo; delata torej dobro, a dobro ni aksiom sveta. O tem je torej treba razmišljati, ko s sinom in sinom potujemo skozi ravnice in vzpetine človeške prvinskosti, kamor veselje zagotovo sodi, aroganca pa je priučena, vsaj tako se zdi. A zlo ni priučeno, zlo obstaja od pamtiveka, kot veselje. Je aroganca torej zgolj “by-product”, ki se pojavi z razumom? In kaj razum v dandanašnjem svetu sploh je?

“… samo še vedno hitrejšemu rečnemu toku igrava …”

 

 

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.