Piše: Matej Krajnc

Litera 2020, zbirka Babilon, prevedla Sara Virk, spremna beseda Denis Škofič

Letos smo v roke dobili že tretjo knigo iz Literine prevodne zbirke Babilon, tokrat izpod peresa argentinske pisateljice, rojene leta 1978 v Buenos Airesu. Ko pomislimo na Argentino, vsaj komparativisti najprej izrečemo Borgesovo ime, pričujoča protagonistka pa je spoštovana in nagrajevana avtorica – za kratkoprozni prvenec je dobila nagrado ustanove Fondo Nacional de las Artes, ki velja za najprestižnejšo, nato pa, za svojo naslednjo knjigo, takisto kratkoprozno, mednarodno literarno nagrado Casa de las Américas. Ta jo je postavila na zemljevid svetovne literature, svojo pozicijo na tem Parnasu pa je utrdila s pričujočim romanom in še eno visoko nagrajeno zbirko kratke proze.

Tudi roman Varna razdalja ni epopejska, debela knjiga; gre za zelo jedrnato in slogovno izpiljeno delo, ki poteka v obliki dialoga med odraslo žensko Amando (s hčerko Nino) in dečkom Davidom (ki ima mamo Carlo, tudi pomembno soprotagonistko); govor protagonistov loči tip pisave (navaden in ležeč). Njuno pripovedovanje ni običajno, menjajo se pripovedovalske perspektive in časi, postopki pisanja so pestri in prispevajo k temu, da roman najprej ni enolično pogovoren, statičen torej, kar je nevarnost tovrstnega pisanja, hkrati pa zahtevajo pozornega bralca, kar je v današnjih časih lahko precej zahtevna naloga. Roman, ki je pred nami, torej ni “pop pripoved” po šabloni, ki velja za dandanašnje bestselerje (ti večkrat poberejo tudi nagrade), ampak gre za strnjeno in dobro domišljeno dialoško delo; preberemo ga lahko v enem kosu, vendar se bomo k pripovedi še vračali in razmišljali o različnih perspektivah: pripovedovalski, časovni in tako naprej. Denis Škofič v spremni besedi podrobno pojasni tovrstna razmerja v romanu in se loti tudi nekaterih vsebinskih vprašanj. Strinjamo se lahko, ko na koncu zapiše, da je ob branju pričujočega dela težko ostati na varni razdalji.