Tomaž Lapajne Dekleva: Od kod si, kruhek?

Piše: Matej Krajnc

Društvo za razvoj gledališča v izobraževanju 2016, ilustracije: Ana Baraga

od kod

Odkar se spominjam, nikoli in nikjer nisem maral doma pečenega kruha, z izjemo tistega pri žlahti v Savinjski. Nikoli se mi ni zdel tako estetski kot tisti iz trgovine, tudi okus mi nikjer ni ugajal. Priznam, pri teh stvareh sem nekolikanj čuden. Sam ga nisem nikoli ustvarjal, ker nimam ne veselja ne potrpljenja za to, a pričujoča slikanica morda spodbudi koga, ki ga to veseli, pa še ni poskusil, da se loti dela in proizvede svoj kruh. Morda kdaj tudi mene, kdo ve. Morda ko se nekoč, v neki drugi pravljici, uredi plačilna politika za samozaposlene v kulturi in bom imel čas in opcijo brez stresa vstati od mize, je še pripisal malce, a ne preveč šaljivo.

Pri vseh milijonih kuharskih bukev, ki nam jih dandanes že precej predvidljivo in brezsramno potiskajo pred nos, je tale slikanica prava poživitev, ker nam recept za peko kruha poda nevsiljivo, kot zaključek simpatične zgodbe. Tako človeka, ko jo prebere, kar prime, da bi šel in kaj spekel. Odločitev prepuščam vam, slutim pa, da vam bo zgodbica o deklici Ani, ki v žemljici najde prstan, všeč. Ana se igra, postane lačna, gre v kuhinjo, da bi kaj prigriznila, pa zagrize v žemljico, a je skoraj ob zob – v žemljici je zlat prstan in kdo ve, čigav je. A Ana hoče priti zadevi do dna in gre najprej k trgovcu, ki je žemljico prodal, a ta kljub trenutku pohlepa prizna, da prstan ni njegov in jo napoti k peku. Pek takisto nima pojma o prstanu, prav tako ne mlinar. Šele pri kmetu, ki je posrečeno narisan kot kombinacija Ivana Cankarja in Groharjevega Sejalca, naleti na rešitev uganke: prstan je res njegov. Ani da kmet v zahvalo veliko vrečo pšenice, ta jo nese k mlinarju, da jo zmelje, nato pa k peku, da iz moke speče konkreten kruh. Kdo bi namreč ves čas grizljal samo žemlje! Ko pride domov, jo tam ves preplašen čaka oče, a ga pomiri, da je vse v redu in potem lahko tudi bralec zaviha rokave; čas je namreč za udejanjanje recepta!

Pojdimo torej na potovanje z Ano – od domače kuhinje do trgovca, peka, mlinarja in kmeta. Zgodbica je, takole z drugega aspekta vzeta, lahko tudi zelo angažirano čtivo o pomenu nekaterih poklicev, ki jih družba potiska ob rob in o katerih se redkokdaj zares govori. Sam pa sem se ob branju spomnil na nekaj pesmi, zgodbica jih je kar sama evocirala, in zato sem jih kronološko priključil tule spodaj. Dober tek!

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.