Izvirnik: Ballad of Frankie Lee and Judas Priest, album: John Wesley Harding, Columbia 1967

Prepev: Matej Krajnc

BALADA O FRANKIEJU LEEJU IN SVEČENIKU JUDI

Frankie Lee in Juda Svečenik
sta bila prijatelja.
Ko je Frankie Lee brez pare bil,
je Juda rekel: “Ná!”
Na pručko je položil sveženj
bankovcev, dejal:
“No, Frankie, vzemi ta denar,
če ti prišel bo prav!”

Frankie Lee je sédel in
tuhtal, če res bi vzel.
Juda ga gledal je tako,
da je kar zledenel.
“Kaj me tako grdo zijaš,” je del,
“veš, da mi ni lahko,
a včasih moram biti sam,
ko odločam se, kako!”

Juda mu pomežiknil je:
“Že prav, dal ti bom mir,
A ne odlašaj: denar ne bo ležal tu vekomaj,
ves dan in ves večer!”
“Takoj bom izbral, vendar pa: vmes
kje boš, zaupaj mi!”
Juda iztegnil je svoj prst,
dejal: “V večnosti!”

“Večnost?” je vprašal Frankie Lee
z glasom kot mrzel piš.
“Večnost,” je Juda ponovil,
“lahko pa ji rečeš Paradiž!”
Frankie Lee se je nasmehnil:
“Ne bom je sploh poimenoval!”
“Velja,” je del Juda Svečenik,
“pa kmalu pridi, prav?”

Frankie Lee je tuhtal, tuhtal,
in vrela mu je kri,
vtem pa se mu približa tujec
in ga ogovori.
Vpraša: “Si ti ta, ki mu je umrl oče,
kockar Frankie Lee?
Če si, naj ti povem, da Svečenik
videt te želi!”

“On je prijatelj moj, drži,”
Lee plašno je dejal.
“Spominjam se ga dobro,
tu bil je ravnokar!”
“Ta bo,” je tujec
šepetaje potrdil.
“Samega v hiši tamle čez
ga bržčas boš dobil!”

Frankie Lee je prebledel
pokonci skočil, izustil krik,
pa stekel tja, kjer naj bi ga
čakal Juda Svečenik.
“Kakšna hiša je sploh to,”
je vprašal Frankie Lee začudeno.
“To sploh ni hiša,” Juda de,
“ni hiša – to je dom!”

Frankie Lee se je tresel,
nadzor je izgubil
nad vsem, kar je obvladoval,
ko je farni zvon zvonil.
Samo stal je in gledal
popolnoma prevzet
štiriindvajset oken hiše,
v njih štiriindvajset deklet.

Stekel je po stopnicah
živahno, kot le kaj.
Peno je imel na ustih,
plazil se je kot zmaj.
Šestnajst dni in noči je norel,
omagal dan pozneje
v naročju Jude Svečenika,
kjer umrl je od žeje.

Ko so ga odnesli, ni nihče
niti zašepetal,
razen fanta iz soseščine,
ki ga je pokopal.
Da kaj z vsem skupaj je imel,
o tem je tiho bil,
a čisto tiho zamrmral:
“Nisem spregovoril!”

Morala tele zgodbe
in tele pesmice
je, da če kdo ne sodi kam,
naj od tam odstrani se!
Če vidite soseda nosit težko breme,
odvzemite mu križ,
in ne mislite, da je vsak dom
kar nujno Paradiž.